Tovarišica Kim leti v nebo, moderna pravljica o severnokorejski Pepelki, je prvi igrani film, ki ga je zloglasno pred svetom zaprti sistem posnel v evropski koprodukciji. Čeprav v njem vidimo evforično vesele delavce, ki poplesujejo po gradbišču, nismo priča propagandi in olepševanju, trdi belgijska režiserka Anja Daelemans.

Anja Daelemans, ki je pod "Tovarišico Kim" poleg Britanca Nicholasa Bonnerja in Severnega Korejca Kima Gvang Huna podpisana kot režiserka in producentka, je bila v teh dneh ena najbolj obleganih gostov ljubljanskega festivala Liffe. A kljub poplavi intervjujev, ki jih je dala, ni iz njenih ust slišati niti ene same žal besede na račun severnokorejske družbe ali političnega sistema. Ni njeno mesto, da bi sodila, pravi, tako ali tako pa ni skušala posneti "morečega" filma.

In Tovarišica Kim leti v nebo je v resnici vse kaj drugega kot težek film: preprosta zgodbica o marljivi delavki v rudniku, ki že od mladih nog na tihem sanja o tem, da bi uspela kot akrobatka v cirkusu. Ko jo služba na gradbišču popelje v prestolnico, se pomeri na avdiciji na trapezu, a ker se boji višine (in še v življenju ni naredila salte), seveda neslavno pogori. K sreči pa so Korejci solidaren in ustrežljiv narod, in vsi, ki jih je Kim kdaj poznala, bodo priskočili na pomoč, da bi ji pomagali uresničiti sanje; opazi jo tudi cirkuški zvezdnik Pak (Pak Čung Guk), ki se sprva (upravičeno) posmehuje ideji, da bi preprosta rudarka lahko letela ...

Film, ki človeka pritegne predvsem zaradi bleščečega nasmeška karizmatične Han Džong Sim, akrobatke, ki se je v tem filmu prvič preizkusila kot igralka, ponuja pisano, vizualno spolirano razglednico skrivnostne Severne Koreje, po kateri se sprehajajo intenzivno srečni ljudje, ki radi ponavljajo, da "skupaj zmoremo vse". Humor ostaja na ravni situacijskega (imamo na primer prizor hitrostnega mešanja cementa) in se na nobeni točki ne približa namerni parodiji, pač pa ima pridih "tako slaba, da je že smešna" bizarke. Kljub temu pa je že samo dejstvo, da je bil posnet, skrajno zanimivo in morda celo nekakšen zgodovinski mejnik. Več o produkciji pa v spodnjem intervjuju.

Kako človek sploh pride na idejo za projekt, ki ni pred njim uspel še nikomur na svetu? Ste pričakovali, da vam bo dejansko uspelo, ali pa ste samo sklenili, da "ne škodi poskusiti"? Verjetno so bile potrebne precej dobre zveze v Severni Koreji.

Vse se je zgodilo precej po naključju, če sem iskrena. Začelo se je leta 2002, ko sem obiskala filmski festival v Pjongjangu in spoznala človeka, ki sta pozneje postala producenta Tovarišice Kim: Angleža Nicholasa Bonnerja in domačinko Ryom Mi Hva, ter režiserja Kima Gvang Huna. Nisem se ravno nekega dne zjutraj zbudila in si rekla: "Treba bi bilo posneti koprodukcijo s Severno Korejo." Najprej je obstajala ideja, da bi posneli dokumentarec, a nam je žal umrl glavni portretiranec. V maniri Buena Vista Social Cluba smo hoteli posneti film o skupini severnokorejskih upokojenih slikarjev, ki so stari tam nekje od 75 do 89 let; ko je nenadoma umrl vodja te skupine, drugi niso bili več pripravljeni sodelovati, zato je vse skupaj padlo v vodo.

Z Nickom sva hotela posneti kaj v sodelovanju z Mi Hva; najprej je bil samo kratek film, ki pa se je vse bolj razraščal. Vseeno smo prva tri leta samo sodelovali kot prijatelji, brez resnih načrtov, da se bo kaj zgodilo. Ko smo s pomočjo njenih prijateljev dobili scenarij, ki nam je bil res všeč, smo se šele začeli pogovarjati, da bi se ga morda dalo realizirati.

Ni imel nihče v ekipi zadržkov pred sodelovanjem s totalitarnim režimom?

Ne, je pa res, da smo bili do neke mere že sami svoji cenzorji. Nismo imeli opravka z "režimom", ampak s posamezniki, filmskimi ustvarjalci. Vse skupaj se je najbrž lahko zgodilo zato, ker se Nicholas Bonner in Rjom Mi Hva poznata že več kot dvajset let; v tem času se je med njima spletlo zaupanje in spoštovanje tuje kulture. Nihče nam ni eksplicitno govoril, kaj smemo delati in česa ne; šlo je bolj za seznanjanje s kulturnim okvirjem. V severnokorejskih filmih se na primer - tako kot v indijskih - ne poljubljajo; to pač sprejmeš in skušaš najti kak drug način, kako povedati svojo zgodbo.

Sami ste že pred projekcijo opozorili, da naj od filma ne pričakujemo političnega ali družbenega komentarja oz. vpogleda v severnokorejski vsakdan, češ da ste hoteli posneti samo novodobno pravljico. Toda ali ni že to, da kakšnega drugačnega filma sploh ne bi mogli posneti, samo po sebi političen komentar?

To je zame težko vprašanje, ker ni v mojem področju zanimanja. Nikoli nisem hotela snemati filmov, ki bi kritizirali družbo - mojo, korejsko ali katero koli drugo. Nimam pravice do kritike njihove družbe, ker v njej ne živim, svoje pa nočem, ker nisem take vrste človek. S filmom sem se začela ukvarjati, ker rada pripovedujem zgodbe; že od otroštva dalje imam najraje pravljice in stare policijske zgodbe. V kino ne grem zato, da bi gledala neskončno težek film in bila zaradi tega nato še pet dni zamorjena; tega dobim dovolj že s poročili.

Je bil na snemanju prizorov v Pjongjangu nadzornik, ki bi preverjal, da se snemajo samo stvari, ki so bile odobrene in dogovorjene?

Ne. Je pa res, da z Nickom nisva posnela nobenega materiala v Severni Koreji; vse to je naredil naš korejski režiser, Kim Gvang Hun, ki je delal s severnokorejsko ekipo, igralci in scenarijem, tako da v bližini ni bilo nobene policije, ki bi nadzorovala delo. Nick, ki sicer živi v Pekingu, je bil na snemanju ves čas, jaz pa samo pet dni, ker je iz Belgije le precej dolga pot. Korejskega režiserja smo imeli, ker nismo hoteli prevelikega evropskega vpliva na film; skušali smo najti univerzalno zgodbo in univerzalen humor, a jo posneti za njihovo občinstvo. Prizora, v katerem moški in ženska tekmujeta v hitrostnem mešanju cementa, si na primer nismo izmislili mi, ampak je bilo takoj jasno, da bo smešen za vse, čeprav na različne načine.

Jasno je, da bo film, ki karikirano poveličuje fizično delo in prikazuje samo srečne in ustrežljive delavce ter izpostavlja vrednost kolektivnega napora, preostali svet sprejel drugače kot severnokorejsko občinstvo. Naj ga torej gledamo ... ironično?

Ne, seveda ne. No, to je odvisno od vsakega gledalca posebej, ampak mišljen ni bil niti najmanj ironično, saj ironija v sebi nosi tudi zametek kritike družbe, tega pa, kot že rečeno, nisem hotela. Posneli smo prvi "girl power" film z junakinjo, ki seže po svojih lastnih sanjah in pri tem nima za seboj niti močnega moškega niti partije. Kar se tega tiče, smo podirali tabuje. Sicer pa, poglejte okrog sebe: tudi tukaj je večina ljudi, ki imajo funkcije s težo in vplivom, še vedno moških. "(Girls) Who Run the World" je bilo nekako naša tema.

Če prav razumem, je bila poprodukcija končana zunaj Severne Koreje. To pomeni, da ste pravzaprav imeli zadnjo besedo glede tega, kako je bil končni izdelek zmontiran? Ste morali dokončani izdelek poslati nazaj v odobritev?

Jaz temu ne bi rekla odobritev, prej znak spoštovanja. Če si film posnel v sodelovanju s tremi drugimi ljudmi, je prav, da film vidijo, preden je odkljukan kot dokončan. Po koncu snemanja v Koreji smo imeli šest tednov montaže na Kitajskem, kjer se je zbrala celotna ekipa (korejski režiser je bil takrat prvič zunaj meja domovine), potem pa še dva tedna popravljanja podrobnosti v Belgiji.

Po projekciji za testno občinstvo se je izkazalo, da zahodno občinstvo zgodbi težko sledi, kar se tiče geografije. Smo v rudniku, na vasi, v mestu, kaj je zdaj to? Ker zgodba ni gladko tekla, smo dodali animacijo na podlagi severnokorejskih linorezov in tako nakazali pot s podeželja v mesto. Ko smo to sporočili v Korejo, so bili šokirani, češ da animacije ne moreš mešati z igranim filmom, da je to grdo - ampak ko so videli, so nam priznali, da smo imeli prav.

Zdelo se mi je, da je bil morda za uporabo animacije neki drug razlog: da vam ni uspelo dobiti dovolj panoramskih posnetkov korejske pokrajine in da je bilo to treba nekako premostiti.

Saj res ni bilo posnetkov. In ker smo montirali pozimi, jih tudi ne bi mogli dobiti, saj je bila pokrajina zasnežena, film pa se dogaja poleti. Dolgo je trajalo, da smo Korejcem razložili, da za nekoga, ki ni od tam, ni v trenutku jasno, kje se vse skupaj dogaja - njim se je namreč zdelo samoumevno, kje je kakšen park in tako dalje.

Nismo tudi imeli splošnega posnetka gradbišča od daleč, zato smo morali vstaviti arhivsko gradivo, ki so nam ga poslali; mislim, da je iz osemdesetih.

To se malo vidi, ja.

Lahko bi posneli bolj "avtentično" gradbišče na Kitajskem, saj so konec koncev povsod ista, ampak nismo hoteli elementov od zunaj. Podobno je bilo z glasbo, ki je nastala v sodelovanju severnokorejskega in belgijskega skladatelja. Ko jo je v roke dobil Belgijec, Frederik Van de Moortel, mu je bila všeč, ampak se mu je zdelo, da nekaj manjka. "Prav," sem mu rekla, "ampak ne smeš dodati nobenih "čudnih" instrumentov. Nobene električne kitare, nobenih bobnov, vse to je preveč zahodnjaško." Zato je bil Nick srečen, ko je v neki starinarnici odkril tri kajagume; to je citram podobno korejsko glasbilo, ki jih ne izdelujejo več. Fredu smo jih dali za rojstni dan.

Po premieri v Pjongjangu je korejski skladatelj pristopil do mene: "Kdo je igral na kajagum? To ni moja glasba!" "Fred je igral," sem mu odgovorila, "saj ga poznaš." On pa: "To pa ni dovoljeno. Samo ženske lahko igrajo na kajagum!" Skratka, na vsakem koraku se lahko zmotiš. (Smeh.)

Kakšni sta filmska infrastruktura in tehnologija v Severni Koreji? Zastareli?

Da, zelo. Film smo posneli na 35 mm trak, saj digitalne opreme nimajo. Še vedno imajo tiste male Bolexove kamere in vso opremo, ki se je spomnim izpred tridesetih let, ko sem hodila v šolo. V zvezi s tem obstaja tudi zabavna anekdota: ko so nam poslali posnetke akrobatskega nastopa v cirkusu, so bili na nekaterih mestih zamegljeni, nefokusirani. "Ampak saj lahko v Evropi z računalnikom vse popravite," so bili začudeni, ko smo rekli, da bodo morali posneti še enkrat. Že že, lahko zameglimo ostre posnetke, ne moremo pa izostriti nečesa, kar ni posneto! (Smeh.)

Povedali ste že, da je Han Džong Sim, ki je v filmu igrala tovarišico Kim, v resnici akrobatka, in da je bila to zanjo prva filmska vloga. Se je zdaj, ko je tako slavna, raje odločila za filmsko kariero?

Po premieri je povedala, da ji je bilo igranje zelo všeč, čeprav je bilo težje, kot je pričakovala, da pa je po srcu akrobatka na trapezu. Upa, da bo zaradi tega filma več ljudi po vsem svetu začelo hoditi v cirkus, je zapisala v svoji izjavi, ki smo jo prebrali na festivalu v Torontu.

Mislite, da samo dejstvo, da je bil vaš film posnet in da je v Severni Koreji tako uspešen, pomeni nekakšno prelomnico, začetek pogostejšega filmskega sodelovanja z Zahodom?

Upam. Če informacije curljajo noter, to pomeni, da potujejo tudi v drugo smer. Trenutno dela neka avstralska ekipa ... Ampak večinoma gre za dokumentarne projekte, ki nastajajo za zunanji svet, kar je nekaj popolnoma drugega, kot če snemaš z njimi in zanje.

Podlaga za uspeh našega skupnega dela sta bili medsebojno spoštovanje in razumevanje. Seveda je bilo na trenutke težko sodelovati s korejskim režiserjem, ki je klasični "mačo" in še nikoli ni delal s kako žensko. Nekega dne je bil na primer na snemanju popolnoma namrgoden in zaprt vase ... Na koncu se je izkazalo, da je mislil, da sem jaz jezna, in se je tako odzval na to. Menda imam zelo namrščen obraz, kadar razmišljam. Od takrat dalje smo imeli znake z nekaj različnimi smeški, če je bilo treba na hitro sporočiti, kako si razpoložen.

Rešiti smo morali cel kup malih nesporazumov. V scenariju je na primer prizor, v katerem Kim svoj strah pred višino premaguje tako, da spleza na gradbeno dvigalo in se odpelje na vrh stavbe. Na snemanju se je to izkazalo za težavo, češ da v SK ženske ne smejo na dvigalo, ker je to moško opravilo. "Prav, pa mi najdi drug način, kako premaga strah pred višino," sem rekla režiserju. "Ampak ne ponujaj mi plezanja na lestev, ker to ni dovolj visoko, da bi bilo verjetno." Vzel si je kak dan za premislek, ugotovil, da res ni drugega načina, in se vdal. Zahteval je le, da smo dodali še lik delavca, ki stoji ob vznožju stavbe in Kim žuga s prstom, češ da je nora in da tega ne more početi. Za korejsko občinstvo ima ta prizor torej še eno plast več kot za nas.

Glede na to, da ste v Tovarišico Kim vložili šest let svojega življenja, se vam verjetno ne mudi preveč snemati novega filma v Severni Koreji?

Tukaj mi je nekdo iz občinstva omenil, da bi film moral biti muzikal ... To je zanimiva ideja, posneti muzikal v državi, ki ima popolnoma drugačno glasbeno tradicijo od naše. Mogoče. Vem, da nočem snemati grozljivk ali vojnih filmov, ker to preprosto niso žanri, ki bi me zanimali. Morala bi najti podoben izziv, kot je bil ta: Kako povedati univerzalno zgodbo, ki je slučajno pač postavljena v Severno Korejo?

Ana Jurc