Telesno nasilje se umakne prikritemu, psihološkemu, ki s svojo trdovratnostjo in brezkompromisnostjo krepi slutnjo neizogibne katastrofe. Kmalu postane jasno, da vsak izmed protagonistov pestuje svojo malo rano, svojo drobno bolečo skrivnost, zaradi katere ne zna vzpostaviti odnosa z drugimi. Svojo zadrego skuša premostiti s sebi lastnim ubesedovanjem realnosti, vendar se njegova jezikovna realnost nikoli zares ne sooči z drugačno ali celo z nasprotujočo si interpretacijo drugih likov. Protagonisti, ki imajo v vsakem poglavju veliko povedati o sebi, se med sabo pravzaprav zelo malo pogovarjajo in ostajajo varno zaprti vsak v svoj majhen izkustveni balonček.

Pisateljica in prevajalka Veronika Simoniti je že v kratkih zgodbah, zbranih v zbirkah Zasukane štorije (2005) in Hudičev jezik (2011), pokazala izreden občutek za jezik, ki ga razume kot osrednje sredstvo ubesedovanja in s tem sooblikovanja posameznikovega sveta. Literatura je navsezadnje manipulacija z jezikom, vsakodnevna komunikacija pa svojevrstna manipulacija z realnostjo. Tovrsten postmodernistični pristop je avtorica uspešno preizkusila v Hudičevem jeziku, ki se, podobno kot roman, ukvarja s pluralnostjo gledišč, izmuzljivostjo in posledično nezmožnostjo izrekanja neke končne Resnice. Svetovi Veronike Simoniti so zgrajeni izredno premišljeno in z občutkom za detajl. V Kamenem semenu je vsaka malenkost zapisana z namenom, vsak dogodek ima natančno odmerjeno mesto na pripovedni ravni. Zgodba se odvija na otoku, ki je že po definiciji ločen, osamosvojen od celine. Otok je zgoščena podoba sveta, nov svet v malem, prostor, kjer so vsi prebivalci tako ali drugače povezani med sabo in odvisni drug od drugega. V takšnem utesnjenem prostoru se ni mogoče skriti ali razkropiti v množici, zato vsaka skrivnost slej ko prej pricurlja na dan, vprašanje je le, v kakšni obliki. V Kamenem semenu vsak izmed protagonistov v prvi osebi izreka zgolj in samo svojo resnico, tisto kar jih kot romaneskne osebe povezuje v skupno zgodbo, pa je sosledje nesporazumov, projekcij, interpretacij, ki si jih protagonisti tako vztrajno podtikajo. V iskanju resnice o Drugem iščejo resnico o sebi, pri tem pa se njihova trdna predstava o lastni identiteti kar naprej mehča, in čeprav so si njihove pripovedi slogovno sumljivo blizu, so njihovi nazori, diskurzi, načini razmišljanja in dojemanja tako različni, da jih je mogoče zlahka karakterno razločiti.

Kameno seme Veronike Simoniti je predvsem roman o značajih, in ker so ti odprtega, nedokončanega tipa, nekakšno delo v nastajanju, se besedilo spopada z dvema zagatama. Prva je vprašanje veziva, ki tako različne karakterje povezuje v skupno zgodbo. Izkaže se, da vezni člen ni le eden, da se elementi plastijo in zgoščajo ter da tako pričakovanega Dogodka z velikim D, ki bi različne vidike soočil in uravnotežil, pravzaprav ni.

Ostajajo le različni, samozadostni pogledi na skupek bolj ali manj različnih malenkosti, uglajeno kresanje mnenj, ki vendarle razkriva preveč. Druga zagata je vprašanje zaključka. Glede na odprto strukturo in like v nastajanju je tovrsten tip pripovedi težko končati, ker vsak konec pomeni le zamrznitev nekega stanja. Avtorica se je odločila za metafikcijski pristop, s katerim v zgodbo vključuje sebe. Takšen pristop bi gotovo bolje izpadel v krajši formi, toda v romanu se količina elementov preveč nakopiči, preveč preplete, da bi jih bilo mogoče tako na kratko razrešiti.

Kameno seme je občudovanja vreden, filigransko izdelan predmet, ki ga bolj občudujemo zaradi načina pripovedi kot zaradi zgodbe same.

Ana Geršak, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).