Gogolj je v leta 1842 ustvarjeni noveli Plašč osrednji lik skromnega in marljivega nižjega uradnika Akakija Akakijeviča zarisal kot arhetip čistosti znotraj neizprosnega hierarhično pogojenega zbirokratiziranega sveta. V izčrpnem in bridkem izrisovanju anomalij ruske meščanske konvencije se antijunak Akakij kaže kot absolutni antipol bolestnemu povzpetništvu, površinskemu potrošništvu in obsedenosti s pozicijo moči.

Posameznik v tragični družbi, ki spominja na današnjo
Komični Akakij v tragični družbi, ki presunljivo natančno spominja na današnjo, za vselej ostane nerazumljen. Tragikomična je protagonistova usoda, skrb vzbujajoče tragičen, če ne že farsičen, pa ostaja manko empatije do vsega, kar odstopa od kanona jalovega družbenega povprečja.

Tudi sveža glasbena dramatizacija, ki išče navdih v formi glasbenega gledališča, zasleduje takšno branje Gogoljeve predloge. Glasba je eno temeljnih izraznih sredstev in teče skorajda skozi vso uprizoritev, bodisi kot podlaga bodisi kot niz songov, ki ponekod prevzemajo poglavitno vlogo naracije, so sporočili iz gledališča.

Od državnega uradnika do profesorja
Leta 1809 rojeni Nikolaj Vasiljevič Gogolj je izhajal iz obubožane plemiške družine. Želel je postati igralec, vendar je že na prvi avdiciji pogorel in je opustil misel na ta poklic. Dokler se ni popolnoma posvetil književnemu ustvarjanju, je bil kratek čas državni uradnik, nato profesor na dekliški visoki šoli in pozneje profesor zgodovine na univerzi. Pred smrtjo leta 1852 je zapadal v verske krize in duševno obolel.

V predstavi igrajo Branko Završan, Beti Strgar in Urban Kuntarič. Avtorsko glasbo podpisuje Marjan Nećak, dramaturgijo Tina Kosi, scenografijo Dorian Šilec Petek in kostumografijo Tina Bonča.