Potem ko se je vsestranski gledališki ustvarjalec Tonon po štiriletnem premoru lani vrnil v Opero SNG-ja Maribor kot avtor inscenacije opere Turandot Giacoma Puccinija, se je zdaj lotil še drugega velikega glasbenega mojstra Verdija. Tudi tokrat prinaša "svoj način videnja" operne klasike, ki predstavlja vrhunec letošnje sezone Opere in baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. To zaradi dramsko zgoščene glasbe in veličastnih arij že od praizvedbe leta 1853 v Teatru Apollo v Rimu spremlja velik uspeh.

Kot klasični glasbenik in operni pevec postavlja Tonon na prvo mesto glasbo, šele zatem vizualno podobo uprizoritve, čeprav je ta še vedno spektakularna. "Rdeča nit predstave, za spoštovanje katere sem prosil tudi oblikovalko kostumov, je zvestoba zgodovinskemu obdobju, v katerem je bila zgodba napisana."

Od Millaisove Ofelije do Caravaggievega chiaroscura
Zgledoval se je tudi po likovnih delih iz tistega obdobja, predvsem po prerafaelitih, kot je na primer slika Ofelije Johna Everetta Millaisa, ki jo upodablja ležečo z rožami v potoku. "Ta slika se me je najbolj dotaknila. Zato je bila prva stvar, kar sem prosil kostumografko, da naredi ogromne lasulje. Želim ustvariti ta slikarski učinek, ta stik z naravo," je dejal. Kot pri Turandotu želi občinstvu predstaviti več različnih slik. "Tudi zaradi tega, ker živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z različnimi slikami," pravi.

Pri oblikovanju luči je našel navdih pri chiaroscuru Caravaggia, da bi v očeh gledalca dosegel podoben dramatični učinek svetlobe. Historične, srednjeveške kostume je oblikovala Cristina Aceti, ki je bila kostumografinja že pri Turandotu. Pri oblikovanju kostumov so želeli doseči, da so stanovske razlike med liki vidne že na prvi pogled.

Zgodba opere je sicer postavljena v srednji vek, a ga z vključitvijo novega mita o dveh sprtih bratih na neki način prilagaja duhu časa sredi 19. stoletja. Pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med plemkinjo Leonoro, grofom Luno in trubadurjem Manrico, Tonon pa je želel v to dinamiko vnesti mladost in svežino. "S Trubadurja želim izbrisati prah, ki se je nabiral na njem skozi leta in leta, zaradi česar velja za temačno in težko opero, a to ni res. Res se večina prizorov dogaja ponoči, a svežina je mogoča tudi ponoči," je poudaril.

V glavnih vlogah nastopajo mariborski solisti Renzo Zulian, Miro Solman, Irena Petkova, Valentin Pivovarov in Alfonz Kodrič ter številni gostje, kot so Siniša Hapač, Jure Počkaj, Rebeka Lokar, Mina Yamazaki, Marta Torbidoni in Irena Parlov.

Počasno komponiranje teh lepih melodij
Po besedah muzikologinje Manice Špendal je Verdi izpopolnil italijansko romantično opero 19. stoletja, obenem pa jo je v glasbenogledališkem pogledu znatno presegel. Večino ljubiteljev Verdijeve umetnosti po njenih ocenah prevzame izjemna skladateljeva melodična invencioznost, ki se kaže tudi v tej operni stvaritvi in je najverjetneje glavni razlog za njeno tolikšno priljubljenost. "Morda je vzrok, da vsebuje prav ta Verdijeva opera tolikšno obilico lepih in prepoznavnih melodij, v njenem daljšem nastajanju. Verdi je tudi po štirikrat preoblikoval nekatere melodije, preden so ustrezale njegovemu umetniškemu izrazu," je zapisala v gledališkem listu.