Tory je najmočnejši ustvarjalni pečat vtisnil Radioteleviziji Slovenija, kjer je delal do upokojitve. Sodeloval je pri oddajah Mednarodna obzorja, ustvaril več dokumentarnih filmov pa tudi koprodukcijski igrano-dokumentarni film Lili Novy – pesnica dveh svetov. Leta 1988 je s Kosova poročal o stavki rudarjev v rudniku Trepča. O tem je pripravil oddajo Solza na raskavem licu in napisal knjigo Ptice na Kosovu.

Iz gledališke režije je diplomiral leta 1972 na ljubljanskem AGRFT-ju. Že v času študija je sodeloval kot asistent pri filmu, na radiu, televiziji in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Za diplomsko uprizoritev Služkinji Jeana Geneta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1970 je sodeloval pri ustanovitvi Gledališča Glej ter režiral tamkajšnjo prvo uprizoritev, Kasparja Petra Handkeja. Njegova zadnja režija v Gledališču Glej je bila prav tako Handkejeva igra Varovanec hoče biti varuh. Režiral je tudi v številnih drugih gledališčih po Sloveniji od SNG-ja Drame v Ljubljani, Mladinskega in Lutkovnega gledališča Ljubljana, do Prešernovega gledališča Kranj, PDG-ja Nova Gorica, SLG-ja Celje.

Iztok Tory je s svojimi dvanajstimi režijami pustil močan pečat tudi v Šentjakobskem gledališču, v katerem je bil izjemo dejaven predvsem v sedemdesetih letih preteklega stoletja. V Šentjakobsko gledališče je prišel leta 1969 z režijo igre za otroke in mladino Mogočni prstan Frana Milčinskega, ki so ji potem sledile predstave Možne variante, Naši ljubi otroci, Ujež, Frnikularji, Molièrov Skopuh, Sluga dveh gospodarjev, Metka in Janko, Orhideja, Ozri se v gnevu, Trije obrtniki v spalnici ter Ženitev. "Zaradi izjemnega pedagoškega in inovativnega pristopa pri svojem delu je bil med članicami in člani Šentjakobskega gledališča zelo priljubljen," so zapisali v Šentjakobskem gledališču.

Kot režiser, tehnični sodelavec, scenarist ali montažer je sodeloval pri filmih Kekčeve ukane (1968), Bele trave (1976), Človek – naše največje bogastvo (1979), Hov, hov (1983), Čisto pravi gusar (1987), Orlek rock gre v Pakistan (2006) ter Fronte Kurdistana (2015). Je prejemnik Linhartove plakete Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenija.