Dogodek, ki bi se lahko končal na najbolj tragičen način, pa izpostavlja tudi ključno vprašanje: koga politika nastavlja za vodenje osrednjih kulturnih ustanov?

Že skoraj sedem tednov je od predstave Madama Butterfly. Takole tisti večer opiše Branko Robinšak: "Konec predstave je bil, zastor je padel, mi smo se pripravljali za poklon, solisti smo bili spredaj, zboristi pa za kuliso. In ko se je kulisa začela dvigati, je strašno počilo in se je začela pomikati nazaj – moram povedati, da je bil tam tudi otroček, star pet let! Kulisa je začela padati in je udarila ob tla, potem pa so jo fantje dvignili, ker sta bili dve kolegici dobesedno pokopani pod njo." Takrat je bila na odru tudi Inez Osina Rues: "Občutek je bil zares grozen! Gre za 430 kilogramov težko stvar, ko se je utrgala, sem vedela, da leti proti mojim sodelavcem. Sama sreča, da dejansko ni nobenega mrtvega." Dve zaposleni so morali peljati v bolnišnico, še trije so prijavili poškodbe pri delu – od zloma nartnic do zvina gležnja in šivanja glave.

Na inšpekcijo so se obrnili člani ansambla, ne vodstvo
A oder je bil naslednji delovni dan po mnenju vodstva varen, saj so bile na njem razpisane vaje. Kot tudi še naslednja dva delovna dneva, vse dokler se niso uprli zaposleni in zahtevali sestanek z vodstvom o samem dogodku. Še bolj nazorno, da delodajalec, torej direktor Staš Ravter z ekipo, ne razume svoje odgovornosti, kot mu jo predpisuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu, potrjujejo besede Osine Rues, da se je prav ona "obrnila na inšpekcijo in jih prosila, ali lahko stvar raziščejo, ker je bila seveda ogrožena varnost ljudi. Po dogodku smo se vsi spraševali, kaj se dogaja z delovno inšpekcijo, nihče ni bil obveščen, a sploh raziskuje ali ne, kako je s forenzičnimi poročili, kako je z ukrepanjem same policije."

Razsulo vodstvenih struktur
Policija dogodek še preiskuje in zaradi interesa predkazenskega postopka več pojasnil trenutno ne daje, prav tako tudi inšpektorat za delo še zbira in preverja dodatne informacije. A že samo to, da so morali zaposleni, natančneje kolegij zbora, zahtevati sestanek in da kljub prošnji dveh predstavnic zaposlenih v Svetu zavoda, Mirjam Kalin in Mance Marinko, izredne seje sploh ni bilo, najprej zaradi odsotnosti vodstva, prejšnji teden pa zaradi nesklepčnosti, kaže na popolno razsulo vodstvenih struktur tega nacionalnega gledališča. Nacionalnega!

"Brez občutka za sočloveka"
"Mene pri tem vodstvu ne preseneča nič, ker to so ljudje, ki nimajo občutka za sočloveka. Kar bi človek v neki kulturni ustanovi pričakoval še toliko bolj kot kje drugje. Sama odgovornost, občutek človeka za to, kar se je zgodilo, njegovo nadaljnje odzivanje, ta neljudski pristop, je zame popolnoma nedopustno," je jasna Mirjam Kalin, ki preseneti z izjavo, da "se nam gospod Ravter ni prišel niti predstavit. Nikoli!" Direktor, ki v štirih letih ni niti enkrat stopil pred ansambel?! Kako torej sploh pričakovati skrbnost, sočutje do zaposlenih ob tako izrednem dogodku? Sam nam v pisnem odgovoru pojasnjuje, da so "organizirali skupinsko terapijo s prizadetimi zaposlenimi ob nezgodi, ki jo je izvedel Center za krepitev zdravja", a le nekaj stavkov prej jih obtoži stampeda ob padcu kulise, kar vsi zaposleni, s katerimi smo govorili, zanikajo. Način samega vodenja najbolj osvetljujejo besede prvaka Robinšaka: "Glejte, od torka do četrtka opere ni mogoče voditi, to je preveč zahtevna institucija."

Nedopustni pogoji dela
Pomenljiva je bila februarska seja sveta zavoda, na predvečer kulturnega praznika – na njej so se namreč, ne le člani sveta, ampak tudi vabljeno vodstvo seznanili z občutnim pomanjkanjem tehničnega kadra kot tudi s težavami odrske opreme.

Med drugim je bilo mogoče slišati o nedopustnih pogojih dela: na primer da so morali zaradi pomanjkanja tehničnega kadra kar umetniki posredovati pri Hrestaču, da v času priprave nove premiere ni mogoče izvajati repertoarnih predstav, ker pač gledališče potrebuje dve zasedbi tehnike, da po novem ta kader najemajo prek javnih del ali študente (od leta 2005 se je število delavcev v tehniki prepolovilo, še lahko beremo v zapisniku s seje).

Kako je s težavami z odrsko opremo? Eno od lamel odrske tehnike, ki je ključna za nemoten potek predstav, bodo popravili predvidoma avgusta, sredstva pa mora še odobriti ministrstvo.

Ministrstvo pozna tudi letošnji finančni načrt, v katerem je poudarjeno, da se pojavljajo vsakotedenske težave z odrsko opremo, da je pooblaščeni serviser že lani poleti ocenil del odrske opreme kot nevaren za uporabo in da mora zavod nemudoma pristopiti k izdelavi načrtov za večje investicijske posege v opremo (prav neverjetno je zato prebrati, da so lani predlagali le popravilo okvarjene platforme in le pet od 61 potrebnih čipov, ki se uporabljajo v vrvišču). Da, ministrstvo za kulturo je prav z vsem seznanjeno.

Stanje v operi kot "skisano mleko"
"Najprej je treba rešiti vprašanje tehnike, to so ljudje, ki so podplačani, to je sramota, da se to sploh dovoli. Tu je treba reševati težavo," je jasen Robinšak, ki pa celotno stanje v operi opiše kot skisano mleko: "Vsa ta leta, sam sem 40 let že tu, opazujem tumbacije levih in desnih in trdim, da je vedno pravzaprav isto – za desničarje je kultura avba in harmonika, za levičarje Metelkova in skupnost LGBTQ. Vmes pa je brisan prostor, kjer smo različne opere, drame, filharmonije, tisto narodovo blago, ki ga nihče pravzaprav ne razume. In tu se dogaja boj med ruralnim in urbanim, seveda v korist ruralnega. Ta izredni dogodek je v bistvu samo posledica vsega tega, kar se je, ne samo zadnja leta, tudi že leta prej, dogajalo pri nas. Mislim, da se bo moralo ministrstvo sestaviti in postaviti ljudi, ki bodo ustrezali zahtevam, ki so pač tu potrebne."

Od prejšnjega petka je objavljen razpis za direktorja javnega zavoda, zdajšnjemu petletni mandat poteče februarja.

A težava ni le v direktorju, je tudi v nastavljanju članov svetov zavodov, ki bi morali delovati kot nadzorni organ – a je, kot ga opiše članica opernega sveta Kalin, brezzobi tiger: "Oba organa, svet zavoda in strokovni svet, lahko mirno ukinemo. V svetu zavoda so večinoma ljudje z drugih področij, zaradi česar premalo poznajo stvari. To je vidno na sestankih, namreč ko pridemo do nečesa, kar je za nas zaposlene najbolj pereče, pričakujejo, da bomo to uredili znotraj hiše." In glede trenutnega vodstva? "Tukaj sem od prvega aprila 1994, vedno sem si želela in upala, da bo naslednje vodstvo boljše. Žal lahko rečem samo to, da je ta naša jama brez dna, ne vem, do kam to lahko gre, saj je vedno slabše, ker ljudje ne prihajajo zaradi opere, temveč zato, da dobijo neke priložnosti."

"Kot bi kulisa padla med drva, ne pa med ljudi"
Opera bi morala biti po njenem mnenju velika družina, in ne skupnost, kjer je vodilnim v interesu, da so zaposleni sprti med seboj, da z njimi lažje manipulirajo in da je sistem takšen, da se težko kar koli spremeni. Ali kot je izpostavilo sedem zaposlenih v pismu ministrici Vrečko, na katerega tudi po slabem mesecu dni še vedno niso prejeli odgovora – dobili smo občutek, da se hoče nesreča relativizirati in minimalizirati. "Denarja ne bomo vračali, premiera bo!" Pomembno je samo to, da gremo naprej. Kot bi kulisa padla med drva, ne pa med ljudi, ker ni mrtvih, pa stvar ni tako grozna. Do kam bo to šlo? Bo res moral nekdo od nas umreti? Da se bomo ustavili, prisluhnili drug drugemu, vzdrgetali v empatiji do kolegov, postavili varnost pred dobiček, sledili resnici, tudi če je neprijetna?

Kakovost javnih zavodov iz leta v leto bledi, ne le zaradi pomanjkljivega investicijskega vzdrževanja (ki je, kot je pokazal dogodek v operi, že lahko na meji usodnega), ampak tudi nezrele kulturnopolitične igre, ko vlade ena za drugo menjajo in nastavljajo "svoje" kadre, ne glede na njihovo sposobnost. Nekdaj spoštovana vodilna mesta, celo v nacionalnih ustanovah, tako od strokovnjakov kot kreativnih posameznikov, ki bi želeli in znali drugače, že lep čas niso več iskana. Z degradiranjem pomena tega javnega podsistema pa žal izgubljamo prav vsi.