Profesor Bart van Es je odkril sodne dokumente, iz katerih se da jasno razbrati, da so konec 16. in v začetku 17. stoletja otroke, ki so si jih zamislili za svoje gledališke skupine, gledališčniki na silo ugrabili na cesti, k nastopanju pa jih nato prisilili z grožnjami. Njihovim staršem, če so se javili, so legalne obstrukcije preprečile, da bi svoje otroke zaščitili pred delom v najpritlehnejših londonskih gledališčih. Najmlajši igralci so bili tako, ugotavlja van Es, "žrtve sistematičnega izkoriščanja in zlorabe".

Od sedemdesetih let 16. stoletja dalje so obstajale gledališke skupine, v katerih so nastopali sami dečki - in za občinstva tekmovali s skupinami, pod okriljem katerih so nastopali odrasli. Nova študija dokazuje, da fantkov v gledališče ni pritegnila ljubezen do zabavljaštva, pač pa, da so bili tam pogosto ujetniki, ki jim je dnevno grozilo bičanje.

Z uradnim blagoslovom "deviške kraljice"
Najbolj osupljivo pri vsem skupaj pa je, da tovrstne ugrabitve s cest niso bile nezakonite: lastniki gledališč so imeli namreč dovolilnice za prisilno rekrutacijo otrok; odlok, ki je to dovoljeval, je podpisala kraljica Elizabeta I. Uradni namen dekreta je bil olajšati iskanje zborovskih dečkov za kraljevo kapelo, a menda je bila "javna skrivnost", da se ga je izrabljalo predvsem za nasilno rekrutiranje mladcev v komercialna gledališča. Kraljičino pooblastilo je menda gledališkim lastnikom "dajalo dovolj moči, da so si lahko prisvojili sina katerega koli plemiča v deželi".

Obupani starši so pogosto na sodišču zaman skušali dobiti svoje sinove nazaj. Ohranjeno je na primer pričanje Henryja Cliftona, ki je opisal, kako so njegovega 13-letnega sina Thomasa, ki je bil na poti v šolo, neznani možje "zajeli, odvlekli in odpeljali", ter mu pri tem "povzročili veliko grozo in bolečino". Thomas je bil ujetnik gledališča Blackfriars, kjer mu je, če ni ubogal, grozilo bičanje. Clifton priča še, da njegov sin še zdaleč ni bil edina žrtev tovrstne prakse: šolarje in vajence naj bi vsevprek ugrabljali "proti volji omenjenih otrok, njihovih staršev, učiteljev, mojstrov in vzgojiteljev".

Spolno eksplicitne predstave
Van Es je med svojo raziskavo našel tudi dokaze o spolni eksploataciji - tako v sami naravi predstav, ki so jih morali fantje uprizarjati, kot v vlogi, ki so jo imeli v očeh elizabetinskega občinstva. Dramatiki tistega časa so o otroških igralcih pisali na način, ki je bil "nedvomno seksualen", ugotavlja akademik. Predstave, ki so jih uprizarjale skupine otroških igralcev, so bile po vsebini po navadi veliko bolj spolno eksplicitne in mizogine kot igre, ki so jih uprizarjali njihovi odrasli kolegi.

Profesor opozarja, da je bila praksa "otroških gledališč" bizarna in vprašljiva po katerih koli merilih, ne samo v primerjavi z današnjimi kriteriji glede zlorabe otrok in mladoletnikov, ter da jih ne bi smeli odpisati kot zgolj "posebnost" elizabetinskega gledališča.

Za barda otroci predvsem neljuba konkurenca
Študija je bila povod za izid knjige Shakespeare in Company; bard v njej ni tarča avtorjevega gneva. V Shakespearjevem pisanju so namreč indici, da se mu je uporaba ugrabljenih otrok za splošno zabavo zdela "neokusna". Sin Henryja Cliftona je bil ugrabljen ravno v času, ko je nastajal Hamlet, in van Es je v strukturi tragedije našel namige, ki pričajo o tem, da so bili otroški igralci takrat "vroča tematika" javnih debat. Nastopajoče v Hamletu so namreč pogosto izrinili otroški tekmeci in v dramo so se tako prikradle posmehljive reference na teater, ki ga uprizarjajo otroci.

Seveda je tudi Shakespeare tako kot vsi njegovi sodobniki uporabljal mladoletne fante za vloge žensk, a zgodovina priča, da so bili to prostovoljni vajenci, ne pa talci. "Shakespeare v tem pogledu pravzaprav zelo dobro izpade," je zadovoljen van Es.