Leto 2010 je bilo za gledališče zatiranih v Sloveniji prelomno leto. K nam je prišla gledališka aktivistka, pisateljica, trenerka metode gledališča zatiranih in 'Feldenkrais' pedagogike, dr. Birgit Fritz z Dunaja in tako zasadila seme gledališča zatiranih v Sloveniji. Leto pozneje je nastala gledališko-aktivistična skupna Transformator in pozneje KUD Transformator, ki se danes omenjenemu gledališču podrobno posveča. Dela imajo veliko, saj v sodobni družbi zatiralcev kar mrgoli, medtem ko zatirani mnogokrat ostajajo nemočni. Njim gledališče zatiranih posoja svoj glas.

Znotraj omenjenega gledališča deluje Barbara Polajnar, performerka, pedagoginja in producentka, ki se z metodo aktivističnega gledališča v Sloveniji in v tujini že pet let bojuje proti vsakovrstnim oblikam zatiranja. Meni, da je vsaka človekova dejavnost tudi politična odločitev, zato svoj aktivizem širi v gledališče, tam pa glas ponuja izkoriščanemu delavcu, zatiranemu moškemu ali ženski, zaslepljenemu potrošniku in na boljše življenje upajočemu prosilcu za azil. Je soustanoviteljica, nekdanja predsednica in aktivna članica KUD Transformator in gledališko-aktivistične skupine ZIZ, ki deluje v Mariboru. Sodeluje na konferencah in simpozijih na temo gledališča zatiranih in skupnostnega gledališča, po izobrazbi pa je magistrica kulturologije.

V H & M-u nič hudega sluteč uprizarja tehnike nevidnega gledališča in opozarja na nevarnost kemikalij v tekstilnih izdelkih, v Mariboru se s pomočjo zakonodajne tehnike gledališča zatiranih bojuje za dostopnost mladih do javnih prostorov, v Ljubljani pa izvaja terapevtsko delavnico po metodi Mavrice želja, ki nas seznani z osebnimi frustracijami in travmami. Z Barbaro Polajnar smo se pogovarjali o vrsti gledališča, starem slabih 70 let, ki se zadnja leta uveljavlja tudi v Sloveniji. Spoznajte gledališče zatiranih.

Svoje gledališko-aktivistično poslanstvo izvajate skozi tehnike gledališča zatiranih. Kaj je gledališče zatiranih?

Gledališče zatiranih je metoda za družbene spremembe, preko katere spreminjamo posameznike in družbo. Predstavlja obliko popularnega, na skupnosti temelječega izobraževanja, ki gledališče uporablja kot orodje za družbene spremembe na individualni, lokalni in globalni ravni. Izvajamo delavnice in predstave, kjer gledalci dejavno delujejo v predstavi. Obravnavamo vsakdanje tematike, ki vedno izhajajo iz prve roke, iz vsakdanjih situacij, s tem pa spreminjamo razmišljanje in dejanja posameznika in družbe. Ustanovitelj gledališča zatiranih, Augusto Boal, ki se je naslanjal na Freirevo (op. Paulo Freire) pedagogiko zatiranih in Brechtovo (op. Bertolt Brecht) epsko gledališče je večkrat dejal, da je gledališče zatiranih vaja za revolucijo in vaja za življenje. Če si predstavljate, v predstavi se odigra prizor ali konfliktna, krizna situacija, ki nam je poznana, mi pa kot gledalec pridemo na oder in zamenjamo osebo v zatirani situaciji. Tako imamo možnost preveriti, kako bi sami odreagirali v dani situaciji, v kateri smo zatirani, ali zgolj izboljšal svoj odziv. Gledališče zatiranih daje glas tistim, ki ga nimajo. Govori o stvareh, o katerih se niti ne govori toliko. Je predvsem politično gledališče.

Gledališče zatiranih omogoča boj proti neenakostim, diskriminaciji, rasizmu, krivicam in drugim zatiranjem. Kdo so v sodobni družbi zatirani in kdo zatiralci?
Na to vprašanje vsakič znova odgovarjam. Menim, da smo zatirani vsi in pravzaprav je vsakdo že bil in tudi je v kakšni situaciji zatiran. Vsakdo je tudi zatiralec. Vsakdo je zatiran v smislu, da ima v sebi neke nerazrešene konflikte, vezane tudi na družbene identitete in vloge, ki jih nosimo v odnosu do drugih. Vedno gre za konflikt/zatiranje in željo po spremembi. Če obstaja samo konflikt brez želje po spremembi, ne moremo govoriti o gledališču zatiranih. Če konkretiziram, na koncu se na predstavah in delavnicah največkrat pojavijo teme – mogoče tudi zaradi mojega osebnega vpliva – seksizma, torej spolne diskriminacije.

Preizprašujemo družbene vloge med spoli. Zatirani so tudi vsi tisti, ki jim je kršena pravica do izobraževanja. In tudi drugi. Prva predstava transformatorjev je, denimo, govorila o prosilcih za azil v Sloveniji in je predstavljala situacije, ki jih doživljajo prosilci za azil. Zelo pomembna akcija, ki smo jo izvedli leta 2012 na Prešernovem trgu v Ljubljani, je bila ‘Poroke brez meja’, kjer smo se poročali, ne glede na spol in razmerje; poročali smo se zaradi veselja, prijateljstva. Ta akcija je, denimo, govorila o zatiranju istospolnih parov v primeru pravice do poroke.

Dajete glas manjšinam torej.
Tako je. Še ena pomembna stvar, kjer smo vsi zatirani, je denimo potrošništvo. Tudi na to temo pripravljamo predstave, saj se v tej zatiranosti res vsakdo najde, saj smo vendarle vsi del potrošniške ‘manjšine’.

Zakaj se je gledališče zatiranih razvilo?
Gledališče zatiranih se je kot odgovor takratni diktaturi brazilske vojske razvilo v 60. letih prejšnjega stoletja. Augusto Boal, režiser, pisatelj in politik, je pod imenom Theatre of the Oppressed začel razvijati posebne gledališke tehnike, s katerimi so akterji prenašali družbeno kritično sporočilo. V njegovem življenju so se postopoma razvijale različne tehnike omenjenega gledališča, vedno znova kot odgovor na situacije represije in cenzure v Braziliji. Pozneje, ko je bil Boal izgnan iz Brazilije in zaživel v Evropi v Parizu, je tam ustanovil gledališko skupino. Gledališče zatiranih se je tako začelo širiti. Leta 2010 je bilo prisotno v več kot 100 državah po svetu, najdemo ga praktično povsod, od Južne in Severne Amerike do Evrope in Azije.

V Evropi in Severni Ameriki se je pokazala potreba po tehniki, osredotočeni na razreševanje osebnih zatiranosti in travm, imenovani Mavrica želja (Rainbow of Desire). Kaj je cilj takšne tehnike?
Boal je, ko je bil izgnan v Evropo, ugotovil, da tukaj tovrstni družbeni aktivizem, ki ga je prakticiral v Braziliji, ne deluje. V Evropi imamo ljudje veliko osebnih frustracij in strahov. Takrat je skupaj s svojo ženo (op. Cecilio Boal), psihoanalitičarko, razvil tehniko, imenovano Mavrica želja in Policaji v glavi, ki je v bistvu podobna psihodrami. Znotraj tehnike obstajajo različni pristopi, cilj tehnike pa je, da posameznik v skupini – vse skupaj poteka kot neka skupinska terapija – dobi vpogled v svoj notranji konflikt in ga v idealnem scenariju tudi razreši. Zanimivo je, da za Slovenijo pri udeležencih delavnic ugotavljam taisto pomanjkanje aktivističnega duha. Spomnim se obdobja iz leta 2012, ko je na splošno gledališče zatiranih (in ne na Mavrico želja) hodilo veliko ljudi prav z namenom, da razrešijo svoje notranje konflikte. Res je, da ima vsako gledališče terapevtske učinke – če ne drugega, se mora igralec preobraziti v druge vloge, se ukvarjati z liki – vendar pa je tukaj zanimivo to, da ljudje obiskujejo delavnice s sodobno težnjo po razrešitvi osebnih konfliktov. Ljudje v gledališču zatiranih vidijo tudi rešitev.

Katere druge tehnike gledališča zatiranih še poznamo?
Poleg omenjene Mavrice želja poznamo še zakonodajno, nevidno, slikovno, forumsko in časopisno gledališče. Namen časopisnega gledališča je, denimo, preizpraševati objektivnost medijev in udeleženci na tej delavnici pridobijo večjo medijsko pismenost. Forumsko gledališče je laboratorij za preizkušanje nekaterih alternativ, kako se boljše spopadati s konfliktnimi situacijami, zato je v nekem smislu vaja za življenje. Tehnike se uporabljajo za družbeni in politični aktivizem, za reševanje sporov, zgradnjo skupnosti, terapijo, rehabilitacijo in zagovorništvo in tudi za vplivanje na vladno zakonodajo.

Tehnika, ki lahko vpliva na vladno zakonodajo, je t. i. 'pravosodno gledališče’, ki želi legitimne želje državljanov spremeniti v zakone. Na koncu forumske predstave, ki je podobna obredu sprejemanja zakonov v senatu, se namreč izberejo odobreni predlogi in se predlagajo zakonodajalcu. Poznate kakšen uspešen primer pozitivnih posledic te tehnike? So se zakoni, pravila ali predpisi po posredovanju gledališča zatiranih dejansko kje spremenili?
Boalu, ki je začel s to tehniko, je dejansko uspelo vplivati na spremembo zakonodaje v Braziliji. Res je, da je hkrati deloval tudi kot politik, vendar pa je spremenil okoli 13 zakonov. Dosegel je, denimo, da morajo vsi moteli zaračunavati enake stroške vsem obiskovalcem, ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Pa to, da morajo vse javne šole imeti jasli za otroke učiteljev, ki tam poučujejo, učence ali druge delavce, ki tam delajo. Še več, zaradi njegovega posredovanja mora vsaka občinska bolnišnica imeti zdravnike, specializirane za bolezni starostnikov (geriatrija). Z njegovim posredovanjem pa so prepovedana tudi vsa zdravljenja/terapije duševnih bolezni, ki proizvajajo nepopravljive posledice. Spremembe se torej lahko zgodijo, se je pa primerno vprašati tudi, koliko in kako je danes v določenih okoliščinah to dejansko mogoče.

V Mariboru ste tehniko zakonodajnega gledališča poskusili tudi v praksi. Kaj ste želeli spremeniti?
Kar se tehnike pravosodnega gledališča v Sloveniji tiče, je še v povojih. V Mariboru, v Pekarni Magdalenske mreže smo se lotili problematike javnih prostorov Mestne občine Maribor, ki so zapuščeni, neuporabljeni in prazni, na drugi strani pa obstaja veliko mladih z idejami in nimajo prostora, da bi jih razvijali. Tudi mi, ko smo delovali še kot neformalna skupina mladih, smo ugotovili, da kot takšna skupina sploh nimamo možnosti zaprositi za javni prostor. Več možnosti imaš, če si organiziran kot društvo ali zavod v javnem interesu. Imeti moraš, recimo, tudi konkreten program. Obrnili smo se na občino, vendar smo zdaj zadeve zapeljali bolj v sodelovanje s posamezniki, saj odziv občine ni bil ravno obetajoč. Vendar ne bomo obupali. Pravosodno gledališče je dolgotrajen proces. Je pa njegova prednost, da odpira probleme. Tukaj je izjemno pomembna vloga medijev, ki nam lahko pomagajo izpostavljati pomembne vsebine in ustvariti vsaj neki pritisk na odločevalce hkrati pa o problematiki obveščati širšo množico.

Poleg pravosodnega gledališča se prefinjena »taktika« zdi tudi nevidno gledališče.
Nevidno gledališče se je na začetkih gledališča zatiranih v Braziliji izkazalo za zelo učinkovito, saj so bile mnoge tehnike omejene ali prepovedane, to gledališče pa je bilo dobesedno nevidno. Zgodi se sicer v javnosti, a nihče ne ve, da se sploh ‘dogaja’, razen izvajalcev. Vedno obravnava neki aktualen konkreten primer zatiranja.

Kakšen recimo?
Nazadnje smo ga organizirali v eni izmed trgovin H & M v Ljubljani. Izpostavljene tematike so bile poceni delovna sila, ki izdeluje oblačila za H & M, barve in kemikalije v tekstilu in področje zaposlenih v slovenskih H & M-ih, saj delajo tudi v sobotah in nedeljah. Dve udeleženki sta najprej zaigrali konflikt na to temo, drugi iz ekipe pa so odigrali reakcijo vsakdanjih obiskovalcev H & M-a. Zatem so se udeleženci začeli pogovarjati o tej temi z naključnimi mimoidočimi. Nekdo je potem celo pristopil do prodajalke in jo povprašal o barvilih in strupih v tekstilu, ki ga prodajajo. Prodajalka se je sprva poskušala opravičevati, na koncu pa mu je dejala le: “Saj v Zari je še slabše.”

Koliko je torej gledališče zatiranih gledališče in koliko aktivizem?
Ta vprašanja sem nam odpirajo od vsega začetka, ko smo delovali še kot neformalna gledališka skupina Transformator – kot Gledališče na klic, kjer smo se izučili predvsem o tehnikah gledališča zatiranih, pogrešali pa smo dodatna znanja iz igre, retorike, improvizacijske zmožnosti, izražanje s čustvi, ipd. Poizneje smo se začeli uriti tudi o teh spretnostih in denimo o uporabi telesa kot glavnega gledališkega instrumenta in spretnosti v improvizaciji. Kljub temu je v gledališču zatiranih gledališče glavni medij, namenjeno pa je seveda aktivizmu in družbenim spremembam.

Tovrstno gledališče je improvizacijsko gledališče za vsakogar. Kako je metoda gledališča zatiranih po vašem mnenju v družbi razumljena v primerjavi s klasičnim/uveljavljenim gledališčem?
Gledališče zatiranih je za vsakogar, saj nam za sodelovanje v njem ni treba biti igralec. Z drugimi delimo svojo osebno zgodbo zatiranja, zato prizora niti ne odigramo, ampak ga improviziramo. V klasičnem gledališču obstaja v vnaprej napisano besedilo, tukaj pa besedila nastajajo sproti, gre torej za koncept kolektivnega avtorstva. Ljudje tega niso vajeni, so pa nad tem navdušeni. Razlika je tudi v tem, da se tega gledališča dosti ljudi boji, saj gre za vključujoče gledališče. Gledališče zatiranih išče zgodbe iz prve roke, kot antropolog na terenu.

Zgodbe gledališča zatiranih torej pišejo udeleženci. V tehnikah tovrstnega gledališča pa se poizgubi tudi klasično razmerje igralec-gledalec. Oba nastopita hkrati. To poimenujete gled-igralci.
Da. V tem gledališču nisi v več v zofi udobja, tri metre od odra, kjer le pasivno opazuješ dogajanje na odru, vedno si namreč povabljen na oder, k aktivni udeležbi. Če nisi toliko aktiven, da bi šel na oder, ti dajo uprizoritve vseeno toliko premišljevati, da videne in slišane vsebine na poti domov še vedno premlevaš. Najverjetneje to sprožijo osebne in konkretne zgodbe. Si hkrati igralec in gledalec. V angleščini za gled-igralca obstaja že uveljavljen pojem “spect-atcor”.

Od 16. do 19. julija se bodo lahko vsi potencialni gled-igralci v Gornjem Gradu udeležili Ne-festivala gledališča zatiranih, tokrat že tretjega. Zakaj Ne-festival?
Ne-festival ni klasičen festival, saj je omejen s številom udeležencev. Sprejmemo največ 50 ljudi, skupaj z organizatorji in izvajalci, saj ideja festivala predpostavlja, da se udeleženci med sabo spoznajo. Netipičen je tudi zaradi tega, ker je vsak udeleženec Ne-festivala tudi aktivni udeleženec.

Koga boste povabili in kaj boste ponudili obiskovalcem?
Dobrodošli so vsi, ki se že ukvarjajo z gledališčem zatiranih, ali pa si želijo na ustvarjalen in aktiven način preživeti štiri poletne dni in se pobližje spoznati z njim. Čez dan bodo potekale delavnice; tokrat ponujamo dve tridnevni in eno dvodnevno. Dvodnevna delavnica se bo ukvarjala z vsebino delavskih pravic, druga bo povezovala gledališče zatiranih, politično gledališče in Brechta (op. nemški dramatik Bertolt Brecht), iz katerega gledališče zatiranih tudi črpa, tretja delavnica pa bo 'improzatiranje', kjer se bodo udeleženci lahko urili v improvizaciji in tehnikah gledališča zatiranih. Ob večerih bodo seveda predstave in manjši koncert. Za prenočišče je poskrbljeno šotorišče, v ceno pa so vključeni trije vegetarijanski obroki na dan. Nujna je predhodna prijava, za štiri dni pa vas bo udeležba na Ne-festivalu stala le 35 EUR, za udeležbo konec tedna pa zgolj 20 EUR. Na strani kud.transformator.com pa najdete še več informacij o prijavi. Pridružite se nam.

Želim vam torej uspešen Ne-festival. Bi še kaj dodali?
Gledališče zatiranih v vsako vas!