Predstava Hitchcock, ki jo bodo premierno uprizorili danes ob 19.00, je nastala po besedilu Agnieszke Jakimiak.

"Režiserja bi moralo zanimati samo to, kar je videti na filmskem platnu," je nekoč razmišljal francoski režiser Francois Truffaut, ki je bil na začetku svoje kariere fasciniran nad delom mojstra suspenza. Režiserka Weronika Szczawinska se je ob tem vprašala, ali v filmu vsak gledalec vidi isto stvar: "Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovem ustvarjanju pa vpliva na njegovo trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobližje, lahko opazimo, da so dosti zabavnejši, čudaški in netipični, kot smo morda pričakovali."

Ustvarjalce je pri snovanju predstave zanimalo predvsem, kaj v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku se izmika nadzoru: "Hitchcockova kinematografija je za nas tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete - ženske, moškega, zvezde, avtorja - razpočijo in pokažejo svoja neskladja."

Mojster suspenza in srhljivke Alfred Hitchcock (1899-1980) je svoj pečat pustil tako v zgodovini nemega kot barvnega filma. Njegovo filmsko govorico zaznamujejo predvsem filmski kadri, ki pri gledalcih vzbujajo napeto pričakovanje. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so Mož, ki je preveč vedel, Gospa, ki izginja, Vrtoglavica, Psiho in Ptiči.

Vrelišče francoske kulture šestdesetih let, v kateri so reprezentančni predvsem filmski novi val z revijo Cahiers du Cinema, strukturalistična in poststrukturalistična teorija ter novi roman in ki svojo institucionalizacijo nemara doživi z odprtjem Pompidoujevega centra leta 1977, je tudi filmu zagotovilo misel, kakršne predtem pogled nanj ni poznal, menijo v SMG-ju.

Vendar zgodovina ključnih interpretacij Hitchcocka se ni končala v šestdesetih letih. Prodor t. i. ljubljanske lacanovske šole na ameriški knjižni trg v devetdesetih letih je privedel tudi do posebnega srečanja s Hitchcockovim filmskim opusom.

Scenografijo in kostumografijo za predstavo Hitchcock je zasnovala Katarzyna Leks, koreografija je nastala po zamisli Agate Maszkiewicz. Agnieszke Jakimiak podpisuje dramaturgijo skupaj s Piotrom Wawerjem mlajšim, ki je poskrbel tudi za glasbeno opremo predstave. V tej nastopajo Primož Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Potočnjak, Matej Recer in Katarina Stegnar.