Nekoč je bil FJAT (Festival jugoslovanskega alternativnega gledališča) in takratni Titograd je z debelimi črkami vpisan na zemljevid gledališkega dogajanja med Vardarjem in Triglavom. Potem pa dolgo ni bilo nič. Vse dokler v črnogorskem Narodnem pozorištu niso začeli bienalnega festivala črnogorskega teatra, na katerem se je letos (6. do 15. oktober) v programu Selekcija Plus predstavilo SNG Drama Maribor s predstavo Garderober v režiji Veljka Mićunovića. Glavno vlogo v predstavi igra Ivo Ban, ki je prejel nagrado za avtorsko stvaritev Sira.

Gospod Ban, najprej seveda čestitke za nagrado.

Hvala!

Kako se počuti igralec, ki je tako in tako navajen aplavzov, odobravanja, ko dobi nagrado. In to še na tujem?

Jaz sem vesel vsake nagrade. Še posebej zato, ker nisem natanko vedel, na kakšen festival sploh grem, in se je vse odvijalo zelo hitro. V Podgorico smo prispeli v nedeljo, odigrali predstavo in bili v ponedeljek ob osmih zjutraj že v Ljubljani. Vedel sem, da je bienale črnogorskega teatra, da nastopamo v Selekciji Plus, kjer pridejo v poštev predstave, ki jih je ali režiral Črnogorec ali gre za črnogorsko besedilo. Jaz prihajam iz gledališke hiše (SNG Drama Ljubljana), ki je znana po tem, da je ne navdihujejo festivalski nastopi, ki je znana po tem, da se nikoli ne prenapihujemo, kadar gre za nagrade. Poleg tega sem znan po tem, da igram enako tako na Borštnikovem srečanju kot v Zgornjem Kašlju ali Desklah. Vedno dam vse od sebe in enako sem storil tudi v Podgorici. Je pa bila ta nagrada čisto presenečenje, sploh nisem vedel, da jo podeljujejo. Sem pa vesel, ker sem izvedel od režiserja, da je bila konkurenca močna in da se je podelila le ena nagrada za avtorsko kreacijo. Zato mi je še ljubša!

No, to da je treba vselej dati vse od sebe, je jasno. Tudi glasbenik, recimo, mora z enako zavzetostjo in kakovostjo igrati ali pred pet tisoč ljudmi ali pa pred zgolj petimi.

Pa ni čisto tako. Sem doživel na lastni koži enkrat v Rogaški Slatini, ko me je šefica organizacije prosila, da če bi lahko zares igral. Zame je bilo to popolno začudenje. Sem kar vstal od mize in odšel. To je bilo zame hudo ponižanje. Jaz dam zmeraj in povsod vse od sebe.

Kar je edino pravilno.

Ja, tako si vsaj jaz predstavljam.

Garderober s svojo tematiko posega neposredno v igralski poklic, v odrsko zakulisje. Loteva se vprašanja konca kariere. Kdaj sestopiti? Kdaj končati? Kdaj prepustiti svoje mesto drugemu? Mlajšemu? Kako dolgo še? Resda je tema univerzalna in lastna slehernemu poklicu, pa vendar je igranje, nastopanje, pojavljanje na odru, pred kamerami, pred občinstvom, ki ti na koncu nameni aplavz, še toliko bolj poseben poklic.

Morda. Kakor opazujem svoje upokojene kolege ali pa sem opazoval tiste žal že pokojne, je to zelo različno. Odvisno je od tega, s kakim občutenjem in občutki so odšli iz hiše ali iz poklica, če hočete. Nekateri niso nikoli več prestopili praga gledališke hiše, nekateri so še kar igrali ... Meni se zdi, da si lahko igralec zmeraj. Do konca, vse dokler si lahko zapomniš besedilo, dokler se lahko vsaj približno giblješ. Mislim, da je starejši igralec lahko le dodana vrednost. Pa nočem sebe izpostavljati, ker vendarle če nisem toliko star. Je pa nekaj najlepšega, če lahko neka gledališka hiša na odru ponudi pet različnih generacij.

Kako ste vi razumeli to besedilo Ronalda Harwooda, južnoafriškega dramatika, ki je dramo napisal na podlagi lastnih izkušenj, ko je pet let služboval kot garderober Donalda Wolfita, glavnega igralca v Shakespearovi potujoči gledališki skupini.

Besedilo sem poznal že prej. So ga že igrali v Drami pred mnogimi leti. Tržaške predstave pa nisem videl. Ko sem dobil povabilo za vlogo, sem prebral celotno besedilo in me je najbolj zanimalo, kakšna bo adaptacija, ki jo je naredil Mićunović. Moram priznati, da me je prevzela, ker so bile vse tiste stvari, ki se v izvirniku dogajajo med vojno v Londonu, se pravi zatemnitve, bombardiranje, vojno vzdušje in tako naprej, izločene, in sem se zato lahko besedilu posvetil kot igralec, ki bije svojo vojno sam s sabo, ki ima svojo vojno globoko v sebi. To me je zelo zanimalo, zato sem zadovoljen.

Gloria Swanson je v filmu Sunset Boulevard iz leta 1950 dejala: »Ljubim te luči, kamere in vse tisto tam zadaj!« Je res tako zelo sestopiti iz odra, izpod odrskih luči, izpred kamer?

Ta moj Sir govori prav o tem, ko govori o tem, kaj vse moraš pozabiti, ko stopiš na oder, kaj vse tvegaš, ko občinstvu pogledaš v obraz in mu odpreš dušo, ko moraš dan za dnem razgaljati vse svoje življenje, če ga kar citiram, nastavljati hrbet biču kritike in početi to leta in leta. Potem pa doda, da je tvoj strah še večji, ker se je lažje vzpenjati kot obstati. To je en nov segment v igralstvu, ko pride do tega, da ko nekaj veljaš, še kar gre, ker je to povezano z igralskim razvojem, psihičnim razvojem, človeškim razvojem, odraščanjem in dozorevanjem - Kako ohraniti ta nivo in ga še za milimeter nadgraditi, pa je posebna in že čisto druga stvar.

Mar ni vselej tako, da se je težje obdržati, kot pa se vzpeti. Ni športnika, ki ne bi tega vsaj enkrat v življenju povedal.

No, pri športnikih je kljub vsemu drugače. Rajmond Debevec ima dvajset let dolgo kariero, moja pa traja ta trenutek že štiriinštirideset let. Neka razlika vendarle je. Vrhunci so pa najbrž povsod. Rajmond lahko nastrelja olimpijsko medaljo tudi v Riu de Janeiru čez dve leti, sam bom pa težko še »nastreljal« take stvari, ki bi bile kaj bolj opazne. Zato mi je ta nagrada še toliko bolj dragocena!