Predan je spomnil na zgodovino slovenske gledališke kritike in najbolj eklatanten primer ostrega kritika Josipa Vidmarja, ki je vedno poskušal suvereno ovrednotiti predstavo. "Mlajši kritiki smo tudi počeli to, vendar smo obenem želeli tudi na kritičen način interpretirati predstavo, pri čemer smo vedno imeli v mislih gledalca," se spominja starosta stroke.

Na svoje kritike je prejemal zanimive odmeve, med katerimi mu je najbolj v spominu ostala pohvala dveh akademikov, ki nista prihajala iz gledaliških ali literarnih vrst. Povedala sta mu, da ju je z eno od svojih t. i. interpretativnih kritik tako navdušil, da sta si šla ogledat predstavo.

Preveč opisa, premalo interpretacije
Današnja kritika, ki jo zastopajo predvsem kritičarke, si po njegovih besedah želi le predstaviti predstavo, kar sicer je vrednost, vendar mnoge zanima tudi utemeljeno kritično mnenje.

Sam se ne želi vmešavati v vrednotenje današnje kritike, saj ima, kot pravi, vsaka generacija kritikov pravico do svojih pogledov, meril in principov. "A mene zgolj predstavitvena kritika ne vznemirja in me manj zanima kot tista, iz katere lahko spoznam kritikovo poimenovanje vrednosti predstave," je povedal.

Štiri desetletja spremljanja gledališke produkcije
Predan se je na današnji dan leta 1930 rodil v Vitomarcih. Diplomiral je iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato pa bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pomembno je njegovo več kot štiri desetletja dolgo kritiško spremljanje domače in tuje produkcije, kar še danes daje zanesljiv vpogled v gledališko življenje na Slovenskem.

Obenem je pisal eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, iz katerih je razbrati njegovo odprtost za aktualizirano, samosvojo odrsko interpretacijo dramske umetnine. Pisal je tudi o slovstvenih vprašanjih in spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil. Večkrat je bil član različnih žirij in selektor Sterijinega pozorja v Novem Sadu.

"Ljubezen do človeka" kot najvišji dosežek
Leta 2010 je prejel Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V obrazložitvi nagrade je bilo zapisano, da je njegov življenjski opus bistveno več, kot to lahko opredelijo formalne uvrstitve njegovega vsestranskega umetniškega in kulturnega delovanja v teatrološki znanosti - je najprej ljubezen do človeka in njegovega umetniškega hrepenenja po humanem svetu kot svetem prostoru bivanja.