Sorodna novica Celjsko gledališče umaknilo s sporeda komedijo Borisa Kobala, ker je plagiat

Spomnimo, v Slovenskem narodnem gledališču (SLG) Celje so pred dnevi s sporeda umaknili predstavo Profesionalci espe, komedijo Borisa Kobala, ker naj bi bila plagiat oziroma zgolj prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja (1920–2004). Po pisanju današnjega Dela so obtožbe SLG-ja Celje utemeljene, saj Profesionalci espe ob branju Nicolajeve komedije hitro ustvarijo vtis prevoda.

Po poročanju Radia Slovenija Boris Kobal zadeve ni bil pripravljen komentirati.

Prevedena celo nekatera imena protagonistov
"Kobal je kaj priredil, kdaj pa je prevod dosleden. V Profesionalcih espe je kaj izpuščeno in kaj dodano, a vsebina in potek skoraj identičnih dialogov, celo opis scene in didaskalije z napotki za uprizoritev ne dopuščajo iluzij," so zapisali v Delu. Prevedena so celo nekatera imena protagonistov.

Lanskega novembra, preden je komedija Profesionalci espe na odru SLG-ja Celje doživela premiero, je Kobal na novinarski konferenci pojasnil, da se mu je ideja za besedilo utrnila med branjem črne kronike, napisal pa ga je iz nekega izziva. "To se zgodi tako kot blisk. Kar naenkrat se pred tabo zgodi neka zgodba in si rečeš – dobro, napišimo jo." Komedijo je opisal kot lahkotno, odprto in satirično, pa tudi družinsko, poleg tega da vsebuje črni humor.

Kaj glede situacije pravi poznavalka?
Tea Rogelj, poznavalka slovenske dramatike, pravi, da na vprašanje, kako je s prepisovanjem v umetnosti in po kakšnih merilih je delo plagiat, ni enoznačnega odgovora. Ob tem je poudarila, da pravilnik festivala Teden slovenske drame (TSD) določa, da na njem lahko sodelujejo le predstave oz. avtorski gledališki projekti, nastali na osnovi slovenskih dram ter priredb slovenskih proznih in liričnih besedil, dramatizacije in priredbe, nastale na osnovi besedil tujih avtorjev, pa ne.

V vlogi festivalskega selektorja se "pri dramatizacijah vedno znova vprašaš in tehtaš, ali je neko delo napisano po motivih oziroma zgolj navdihnjeno z določenim delom ter v kolikšni meri je priredba zgolj variacija originalnega avtorjevega dela", je dejala Rogljeva. Po njenih besedah se je pri presojanju, ali gre za izvirno delo, treba odločati sproti, od primera do primera.

Kot je še poudarila: "Natančno je treba prebrati original, morebitno predelavo ali navdihnjeno novo izvirno delo ter se od dela do dela sproti odločati. Ne bi si upala zlahka reči, da je neko delo plagiat, dokler ne bi zelo natančno prebrala obeh del."

Na vprašanje, ali je žirija, katere del je bila, kdaj samodejno zavrnila delo, ker bi bilo preveč podobno nekemu drugemu, pa je dejala, da niso naleteli na takšen primer. "Običajno smo imeli opravka z deli, nastalimi po motivih, oziroma so jim predloge, iz katerih so črpala, služile kot navdih. Prijavljena dela so bila vselej dovolj izvirna, da o njih nismo podvomili."

Mnogo del, navdihnjenih s tujimi deli
Nobena redkost ni, da dela spomnijo na neko drugo delo, avtorji tudi ne skrivajo, da jih je navdihnil določen avtor, je dodala Tea Rogelj.

Navdih za Ta veseli dan ali Matiček se ženi je bil Antonu Tomažu Linhartu denimo Figarova svatba. Linhart je sledil izvirnemu besedilu, to je nesporno, vendar pa je v njem obravnaval slovenske razmere, uporabil slovenska imena itd., čemur so včasih rekli, da so igro "ponašili". Po besedah Rogljeve je bil "Linhartov kreativni delež tolikšen, da Matiček zato velja za izvirno delo, bolj vprašljiva pa je Županova Micka, napisana na osnovi igre Feldmühle (Podeželski mlin) Josefa Richterja, čeprav jo slovenska literarna zgodovina pojmuje kot izvirno slovensko dramsko besedilo."

Niti veliki bard ni bil povsem brezamadežen
Izpostaviti velja tudi Shakespeara, ki je ponavljal zgodbe, ki so jih drugi avtorji že obdelovali, opomni Rogljeva. Za renesanso nasploh je bilo značilno, da si je zelo svobodno izposojala različne teme, osebe in zaplete, tudi dramskih besedil. Pri tem je pomembno vprašanje, kakšen delež lastne ustvarjalnosti je avtor vložil v delo.

Tipično za postmodernistično ustvarjanje
Tudi danes je v umetnosti težko določiti, ali gre za plagiat ali ne, saj se umetniki pogosto zgledujejo drug pri drugem, citirajo drug drugega, lahko pa tudi nezavedno vplivajo drug na drugega. To pa je po besedah Tee Rogelj tipično za postmodernizem.

Inštituta, ki bi to sistematično preverjal, ni, to bi bilo po njenih besedah nemogoče, je bilo pa zlasti v akademskem okolju razvitih več sistemov za odkrivanje plagiatorstva. Programi z obstoječo zbirko besedil primerjajo nova dela in opozarjajo na ujemanja. Na koncu pa vendarle presodi človek, ali gre za plagiat ali ne.