"Kakšen vpliv sploh še lahko ima umetnost na družbo danes? Mislim na realni vpliv, ne da na odru vzklikamo parole, potem pa gremo vsi domov zadovoljni na večerjo. V mislih imam vprašanje, ali in kako je danes dejansko možno kaj spremeniti," je povedal režiser in izvajalec v predstavi Predstava zaradi koncepta odpade Jaka Andrej Vojevec, in ravno iz takih vprašanj o političnih razsežnostih umetnosti danes se je porodila ideja za predstavo, ki bo premierno uprizorjena danes ob 18. uri v ljubljanskem parku Tivoli, z začetkom pred Cekinovim gradom pri rožnatem tanku.
Kot je dodal režiser, se je s tem vprašanjem najizraziteje ukvarjal že v avtorskem projektu V.E.M. v Gledališču Glej, pri katerem je skupaj s Simono Hamer (tokrat dramaturginjo in izvajalko) in Jerico Majerhold Ostrovršnik preiskoval življenje in delo znanega ruskega režiserja Vsevoloda Emilijiča Majerholda, avtorja znane krilatice, da revolucija žre lastne otroke, ter skozi njegovo zgodbo tudi odnos med umetnostjo in revolucijo. Za projekt Predstava zaradi koncepta odpade so temeljna vprašanja o vlogi umetnosti v družbi, "kako lahko umetnost reagira in kakšna skrajna sredstva političnega udejstvovanja so ji danes na voljo", so izpostavili znotraj konkretnih silnic današnjega časa.
Politični, kolikor je politično tudi osebno
Kot je poudarila Simona Hamer, so se projekta lotili celostno in na začetku veliko časa posvetili raziskavi primerov in teorij zgodovine političnega v gledališču in zgodovine političnega, med katerimi so izpostavili performanse Marine Abramović, dela Brechta, Kantorja in Piscatorja, Living Theatra in Romea Castellucija, Heinerja Müllerja in Wooster Group. Predvsem so se posvetili vprašanjem, kakšen učinek so imela ta dela v svojem času in o čem so glede na vsako specifično situacijo sporočala.
Pri študiju se je pojavila kopica različnih mnenj, idej, vprašanj in dvomov in tako so se v drugi fazi ustvarjanja spontano osredotočili na osebna stališča in intimna prepričanja ter prek strukturiranih pogovorov raziskovali, "na kakšen način razmišljamo, kakšna so naša osebna mnenja o kulturni in politični situaciji v Sloveniji", je povedala Simona Hamer. "Ti pogovori so hitro vodili k vajam v prostoru, pisanju tekstov in improvizacijam," dodaja. "Pomembno je izpostaviti osebna izhodišča, vzpostaviti bazo, iz katere izhaja vsak posameznik," je poudaril igralec Vito Weis. Čeprav se predstava "odziva na dražljaje političnega in vsakdanjega dogajanja ter celotno aktualno situacijo, ki se trenutno odvija s kulturnimi delavci in celotnim javnim sektorjem", pa so se želeli odmakniti od določene politične opredeljenosti in na stvari pogledati z razdalje, dodaja igralec. "Predstava se ne trudi biti politična v deklarativnem, ideološkem smislu, ampak zelo osebna in avtorska, to pomeni politična v tem smislu, kolikor je osebno politično in politično osebno," dopolnjuje misel Vojevec.
Kolektivno avtorstvo – preseganje komunikacijskih preprek
"Proces nastajanja te predstave je bila zame fenomenalna izkušnja, saj te prisili, da izstopiš iz vloge ali pozicije, ki jo po navadi zasedaš v procesih ustvarjanja predstav. Tekst je nastal spontano, prek različnih 'nalog' vsakemu od nas, skozi katere smo dobili zelo osebna stališča, in pregledovanje ter primerjanje teh je bilo zame zelo zanimivo, saj smo si kot osebe različni. Potrebno se je bilo naučiti komunicirati raznolike ideje, kako pomagati drug drugemu, da se neka ideja izčisti in raste. Na začetku smo se morali kar potruditi, da ustvarimo dialog. Zdi se sicer samoumevno, a pri tako radikalno kolektivnem ustvarjanju, kjer smo se res trudili skupaj razvijati stvari in smo vsi soavtorji, je to včasih kar težko," pravi Simona Hamer, kar je potrdila tudi plesalka Maja Kalafatić: "Tako odprt proces brez hierarhije zahteva veliko več časa, potrpljenja in odprtega uma ter pripravljenosti na poslušanje, sprejemanje in komunikacijo."
Po mnenju režiserja je raziskovanje komunikacije poglaviten del projekta. Kljub sredstvom informatike, ki prežemajo naš svet, se vsepovsod kaže pomanjkanje prave komunikacije, kar se kaže tudi npr. med vlado in sindikati ali v delovanju oblastnikov, ki brez dialoga spreminjajo zakone, ki zadevajo temelje eksistence vseh nas. "Ob napovedi predstave smo navedli kar nekaj možnih razlogov za odpoved predstave, nekateri so šaljivi, drugi čisto resni, in pri teh slednjih se mi zdi, da gre pogosto za pomanjkljivo komunikacijo," zato tudi tak, nekoliko nenavaden naslov predstave. "Nas je zanimalo predvsem, kako je v času individualizma, ko vsak zase misli, da je najbolj pameten, in gleda le nase, možno začeti misliti, da bi to presegli in kako," je še dodal zgovorni režiser.
Ali lahko kaj povem? Ali sploh še hočem kaj povedati?
"Kako uprizoriti to, kar je intimno vsakemu od nas? Zame je bil zelo zanimiv trenutek, ko sem ugotovila, da nočem ničesar razlagati in ničesar povedati, da imam občutek, da se proti temu svetu ne morem več boriti ali se soočati z besedami, da je treba najti drugačen način," je še povedala dramaturginja in izvajalka, ki je izpostavila tudi prednost take "raziskave, kjer lahko izstopiš iz svoje cone, kjer si še suveren in ti je udobno".
Maja Kalafatić je omenila tudi primer nedavne umetniške akcije Maje Pelević in Milana Markoviča, ki sta s prepisanim programom kulturne politike Josepha Goebbelsa (zgolj s prilagojenimi imeni) navdušila več srbskih strank. Ustvarjalce je navdihnil še en, slovenski primer dokumentarnega filma Janeza Janše, ki je v zadnjem času sprožil ne le umetniški odziv, ampak medijsko odmevno politično konfrontacijo.

"Pri takšnih primerih se pojavlja tudi vprašanje zabrisane meje med fikcijo in realnostjo in v prepletu ljudje več ne ločijo, ali gre za populizem, za osebno korist ali umetniški odgovor na dano situacijo," pravi Vito Weis, to pa so vprašanja, ki se tesno dotikajo tudi predstave Predstava zaradi koncepta odpade.
Pogoji dela – je dež in mraz najhujši res sovražnik?
V sklopu teh vprašanj in zanimanja, na kakšen način (lahko) poteka komunikacija v javnem prostoru, so ustvarjalci sprejeli še eno radikalno rešitev. Ves čas ustvarjanja so delali na prostem, kjer se bo predstava tudi odvila. Tako je bilo njihovo delo nenehno podvrženo radovednim pogledom in morebitnim odzivom mimoidočih. Pa tudi aprilskemu vremenu. "Predstava se zgodi v vsakem vremenu in tako smo tudi vadili, v vsakem vremenu, med ljudmi, v pogojih, kot so bili dani. Umetnosti se v masovni histeriji očita, da je elitistična, zaprta vase. Mi smo želeli ta pogled preobrniti, proces radikalno odpreti vsakemu mimoidočemu. Tudi med nami je proces potekal odprto in svobodno, brez 'šefa' in 'ostalih'" pravi režiser.

Predstava, ki bo premiero doživela v petek, 27. aprila, ponovitev pa 1. in 2. maja, vsakič ob 18. uri v parku Tivoli, bo tako brezplačno dostopna vsem ravno v dneh, ko ima veliko prebivalcev dela prost dan in ga izkoristi za sprehode in izlete. V ozadju pa najdemo tudi simbolno gesto. Delo na področju umetnosti težko ločimo na 'delo' in 'prosti čas'. "Na podobo kulturnika, ki smo jo v zadnjem času dobili v javnosti - da smo paraziti družbe, ki nič ne delamo - odgovarjamo, da pač ni tako. Mi smo tisti, ki delamo tudi vse praznike, da sploh še lahko preživimo," je povedal režiser, ki je priložnost izkoristil še za opozorilo na politične odločitve zadnjega časa – spremembe glede sklepanja avtorskih pogodb v javnih zavodih ter na predlagano spremembo v uredbi o statusu samozaposlenih v kulturi, ki z neoprijemljivimi, meglenimi in nemogočimi kriteriji za presojanje upravičenosti do plačanih prispevkov v umetniško delovanje uvaja politično cenzuro.