Letos se po šestih letih premora pasijon, ki so ga leta 2012 razglasili za živo mojstrovino državnega pomena, vrača v središče Škofje Loke. Dober teden dni pred letošnjo uprizoritvijo ene najstarejših kontinuirano uprizarjanih gledaliških procesijskih iger v Evropi so v Slovenskem gledališkem inštitutu o njej spregovorili režiserji, ki so se z besedilom ukvarjali v zadnjih letih. Aleš Jan je spregovoril o radijski igri iz leta 1992, Meta Hočevar o predstavi v ljubljanski Drami leta 2000, Milan Golob pa o letošnji postavitvi.
Najprej se je vrnil na radijske valove
Prvo slovensko gledališko uprizoritev Škofjeloškega pasijona v 20. stoletju so na oder postavili leta 1965 v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu v režiji Mirka Mahniča. Zatem je za več let zanimanje za besedilo, ki ga je Lovrenc Marušič, pater Romuald, napisal med letoma 1715 in 1727, zamrlo. Spet pa je postal aktualen v devetdesetih letih. Po besedah Aleša Jana, režiserja omenjene radijske igre, je bil razlog za igro preprost - dolžnost radijskih postaj po vsem svetu predstavljati kulturno dediščino naroda in najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku nedvomno sodi zraven. Vendar se je radio s pasijonom srečal že v tridesetih letih s pomočjo profesorja Nika Kureta, je spomnil Jan.
Radijska igra z 71 igralci
Za osnovo jim je služil prepis dramskega besedila kapucina patra Romualda, ki ga je pripravil Jože Faganel, pri čemer so želeli čim bolj zvesto slediti tekstu. Glasbo je podpisal Jani Golob, izvajali pa so jo Simfonični orkester RTV Slovenija, mešani zbor in solisti. Radijska igra je predvidevala 75 govorečih likov, ki so jih zaupali 71 takratnim poklicnim igralcem, pri projektu pa je sodelovalo 271 posameznikov.
Škofjeloški pasijon v ljubljanski Drami
Meta Hočevar se je z mislijo o priredbi Škofjeloškega pasijona poigravala že v osemdesetih letih, postaviti jo je želela v prizorišče Stare Ljubljane, vendar projekta zaradi nenaklonjenosti oblasti ni izpeljala. V 90. letih, ko so po njenih besedah "vsi želeli delati pasijon", se je umaknila in ga na oder ljubljanske Drame postavila šele leta 2000 ob dramaturgu Igorju Lampretu z eminentnimi igralci, kot so Polde Bibič, Boris Juh, Mojca Ribič in Andrej Nahtigal. Povabila je tudi Ljobo Jenče, ki je vmes pela Marijine pesmi, ki so se jezikovno pokrile z jezikom pasijona.
Predstava ni bila dolga, vanjo pa so vključili le odlomke, ki so bili zanimivi ali včasih celo smešni, izziv pa je bilo delo, ki je sicer namenjeno za uprizarjanje na prostem ob veliki množici, postaviti v gledališče, v katerem veljajo povsem druge zakonitosti.
Nazaj domov
Milan Golob je pred letošnjo vrnitvijo uprizoritve - predstave se bodo zvrstile med 21. marcem in 12. aprilom - spomnil, da je postavljena v mesto, kjer je bila prvotno zaigrana. Najprej je moral razumeti različne vidike, od organizacijskega, ki ga vodi občina, do duhovnega, ki je v domeni kapucinov. Na predstavo se pripravlja 74 igralcev, od katerih jih pol ni nikoli igralo, druga polovica pa le v pasijonu, celotna ekipa pa obsega okoli 900 ljudi.