Svetovno znana umetnica je znani mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove in enega najbolj znanih mitov zadnjega stoletja - potapljajočim se parnikom, na katerem so glasbeniki igrali do zadnjega - povezala v "predstavo onkraj opere". V njej ni jasno izraženih protagonistov, ki bi imeli odnose, ampak gre za občutek kolektiva, človeštva in vsega, kar lahko tak kolektiv prinaša.

Zbor kot komentator dogajanja in zrcalo gledalcem
Pojem kolektiva, njegovo obnašanje ter moč in sporočilo so tudi sicer v ospredju umetniškega zanimanja Karmine Šilec. V nosilno vlogo predstave je postavila zbor, ki je v antični tragediji opravljal dvojno vlogo: kot komentator dogajanja in zrcalo gledalcem.

Predstava s številčno zasedbo ne prenaša dogajanja na palubi čezoceanke, temveč vprašanje, zakaj so glasbeniki na potapljajoči se ladji sprejeli odločitev, da igrajo do konca. "Zanima nas, čemu služi glasba," pravi Karmina Šilec.

Bistvo, ki ga predstava prenaša, je po njenih besedah zajeto v mislih filozofa Mladena Dolarja, ki je zapisal, da je glasba "videti kot čista zareza transcendence sredi funkcionalno naravnanega sveta" ter da "ustvari svoj lastni čas in lastni prostor, drugačno časovnost in prostorskost - kot da je čas izven časa, prostor izven prostora".

Predstava, naslonjena na obdobje, ko je v višek tehnologije poseglo nekaj višjega, in sicer ledenik na mestu, kjer ga ni nihče pričakoval, je po besedah avtorice metafora tudi za današnji čas, ko imamo plovila, družbene razrede, pohlep človeka in se sprašujemo o višjih etičnih vprašanjih.

Ko je transcendentalna moč glasbe premagala usodo
"Vse skupaj je zoom na tisti veliki trenutek, ko je transcendentalna moč glasbe premagala usodo, naravo, moč, tudi nekaj višjega od nas. Pomembna za nas pa so univerzalna etična vprašanja, ki se skozi na videz banalno zgodbo prenesejo na drugačen način. In tem znanim stvarem damo možnost, da jih poslušalci in ustvarjalci vidimo nekoliko drugače - ne takšne, kot v resnici so, ampak takšne, kot čutimo, da so."

V glasbeno formo je Karmina Šilec prepletla nabor različnih avtorjev. Izhajala je iz napeva Nearer, My God, to Thee (K tebi želim, moj Bog), ki naj bi ga kot zadnjega odigrali na Titaniku. V središču je konceptualno in meditativno glasbeno delo The Sinking Of The Titanic angleškega skladatelja Gavina Bryarsa z navezavo na Mozartov Rekviem in njegovi rekompoziciji dveh sodobnih avtorjev.

Ker je ustvarjalce zanimalo, kaj se zgodi z zvokom, ko potuje v morske globine, so uporabili tudi ozvočevanje in druge modifikacije. V predstavi preizkušajo tudi "laboratorij opernih glasov" oziroma razširjene vokalne tehnike, ki jih v operno hišo vnaša Aco Bišćević, ki nastopa kot gost.

Praizvedbi bo sledilo še pet ponovitev, poleg zbora in orkestra SNG Opera in balet Ljubljana pa Evergreen na odru med drugim uresničujejo pianist, godalni kvartet, pripovedovalci in performerka. Od opernih solistov nastopajo Jože Vidic, Robert Vrčon, Matej Vovk, Peter Martinčič, Mirjam Kalin in Urška Arlič Gololičič. Kostumografijo je zasnovala Belinda Radulović, sceno pa Marko Japelj.