Retorike kot spretnosti govorjenja, zlasti javnega, se lahko naučimo, a pomembneje je, kako to spretnost uporabimo, se strinjata Bara Kolenc in Atej Tutta, avtorja predstave Metamorfoze 3°: Retorika, ki bo danes premierno izvedena v Kinu Šiška. Oba delujeta na več področjih, Bara Kolenc, doktorandka filozofije predvsem kot filozofinja, konceptualna umetnica in performerka, Atej Tutta, ki je končal Akademijo za likovno umetnost v Benetkah, kjer tudi živi, na področju vizualne in videoumetnosti, vizualnega oblikovanja in scenografije. Sodelujeta od leta 2008, tudi pri večletnem projektu Metamorfoze 1º-5º, ki različne teme sodobnega sveta razpira na podlagi Ovidijevih Metamorfoz in skozi različne umetniške ter teoretske formate. Po Lovu in Izgubljenem (k)raju v avtorstvu Bare Kolenc (Atej Tutta je pri teh sodeloval kot scenograf, videoumetnik in grafični oblikovalec) sta se v kompleksno polje retorike v sodobnem svetu poglobila kot soavtorja. Tu so se "osredotočili na retoriko na družabnih omrežjih v povezavi z medijsko in politično retoriko, izpustili pa smo komercialno, potrošniško retoriko."

Lahko ločujemo med različnimi polji in vrstami retorike?

Bara: Definitivno. Že od starih Grkov in Rimljanov so obstajale tehnike veščine govora oziroma umetnosti prepričevanja, kot je to poimenoval Aristotel. Retorika izhaja iz področja prava in trgovine, v 20. stoletju pa je skozi politično propagando postala precej umazana. Lahko bi rekli, da poznamo dobro in slabo retoriko, se pravi retoriko, ki spoštuje določene kodekse, in takšno, ki jih ne. V predstavi deloma vzpostavljamo tudi kritiko do izrazito manipulativnih ali zahrbtnih načinov izrabe retorike.

Omenili ste eno merilo dobre in slabe retorike. Verjetno pa lahko to veščino govorjenja in prepričevanja ocenjujemo tudi glede na učinek pri poslušalcu oziroma uspešnost pri doseganju namena, cilja?

Bara: Vsak se lahko izuči veščine in postane dober retorik. Grki so rekli: pesnik se rodi, retorik se naredi. A pomembneje se mi zdi, kako nekdo, ki obvlada veščino, to uporabi. Med raziskovanjem smo odkrili tudi spletno stran, ki ponuja obsežen priročnik politične retorike in odkriva številne primere, kako uničiti nasprotnika, ki ne misli tako kot ti.

Atej: Diskusijo o retoriki lahko odpremo še zunaj stroge definicije retorike. Ne moremo zanemariti, v katerem mediju se določena oblika retorike pojavlja in na kakšen način. Danes je spretna retorika pogosto združena z nastopaštvom in teatralno osebnostjo. Sam govor se tako vpisuje v kompleksen okvir.
Bara: V vizualnem materialu smo uporabili tudi trikotnik kot simbol retorike, ki že po Aristotelovi definiciji retoriko označuje kot sestav treh delov – Ethos, Pathos in Logos – torej etičnega, čustvenega in razumskega. Po drugi strani ta trikotnik predstavlja le majhen del samega govora in njegovega učinka. Večji del prevzameta videz oziroma govorica telesa ter glas, najmanj pa vsebina govora.

Kot sta že povedala, je danes Ethos v retoriki vprašljiv in zato se pojma drži slabšalna konotacija. Retorike kot obrti se lahko naučimo skozi priročnike ali celo v šolah retorike, zelo malo pa ukvarjamo z govorom kot trudom artikuliranja in izražanja, z govorico, ki glede na omejitve jezika vedno kroži okoli "resnice", govorom kot večnim približkom in poskusom upovedovanja. Čeprav vsebina zadeva le manjši del retoričnega govora, je njen del. Se v predstavi ukvarjate tudi s to ravnijo retorike?

Bara: Ta primarna resnica govora in mehanizmi retorike se nenehno srečujejo.
Atej: Namesto da bi se ukvarjali z abstraktnim fenomenom, smo omenjene tri pole retoričnega trikotnika konkretizirali skozi tri like naše aktualne realnosti – odločili smo se za Christine Lagarde, Janisa Varufakisa in papeža Pontifexa. Seveda bi bila lahko shema tudi drugačna. Merilo je tu nekoliko arbitrarno. Morda smo izbrali prav njih zato, ker jih tako želimo videti.
Bara: Ko vstopamo v komunikacijo, je osnovna predpostavka, da naš sogovornik govori resnico. Morda je to temeljna predpostavka naivne, iskrene komunikacije v družinskih in intimnih situacijah, a tudi v zgodovini izvorne komunikacije. V javni sferi ali skozi razvoj komunikacije se je ta predpostavka resnicoljubnosti govorcev izgubila. Danes tudi t. i. paradoks lažnivca ne deluje več. Resnica se strukturira kot fikcija, se proizvaja. A čeprav vemo, da mi proizvajamo resnico, je v nas primarni občutek, da nekomu verjamemo ali mu hočemo verjeti. V procesu ustvarjanja predstave smo tematizirali tudi kup besedil in citatov o resnici, ki sicer niso vključeni v predstavo, a smo v nekatere prizore vključili tudi to primarno resnico dveh, ki se pogovarjata; verjamemo vanjo in jo nenehno preizkušamo, tudi ko se ta resnica izgublja, postaja neslišna ali se potaplja v preverjeni kod komunikacije.

V predstavi obudite tudi lik Ljube Prenner, uspešne odvetnice in pisateljice, ki je predstavljala "problematičen" lik tako s svojim pravnim, političnim in človekoljubnim delovanjem kot s svojo spolno identiteto. Zakaj ste izbrali prav njo?
Atej: Moje zanimanje je vzbudila prav zato, ker je polna kontradikcij v svoji spolni in politični drži ter v okviru načinov, kako dojemamo pravico in legalnost. V tem smislu Ljuba Prenner ponuja nekaj, morda ne herojskega, vsekakor pa presežnega. Prav zato odpira pomembna vprašanja.
Bara: Vprašanja etike, resnice in pravice. Njen lik nas je usmeril v pravno retoriko, vprašanja prava in pravičnega, kar je povezano tudi z vprašanji resnice. Obenem nam je omogočil vnos realnih in konkretnih kontekstov ter povezavo med zgodovino in sodobnostjo. Meni je bilo to zelo pomembno zaradi aktualnosti vprašanja možnosti levice, aktualnosti Grčije, Sirize, vprašanja, kako lahko danes funkcionira marksistična ideja in kaj je njena nemožnost. Osebnost Ljube Prenner se mi zdi primeren vzvod, kako misliti to zgodovinsko idejo znotraj sodobne družbenopolitične situacije. K vprašanju o (ne)možnosti drugačne Evrope napeljuje tudi že omenjeni trikotnik Lagarde – Varufakis – papež; znotraj tega razmisleka se mi zdi aktualna Kosovelova pesem Evropa umira, jugoslovanska ideja ali Ljubin odmik, ko ni več mogla slediti ideologiji, ki je postala politična. V tem prepoznavam politično jedro predstave, katerega nosilka je tudi Ljuba Prenner. Kot smo zapisali, je ikona Love Prenner nosilka vprašanja o (ne)možnosti Evrope; da poudarimo vseevropskost te ikone, smo jo tudi preimenovali v Love Prenner.
Vas je retorika tudi v predstavi tako konkretno zapeljala do aktualnega družbenega položaja?
Bara: Odpirajo se različna vprašanja, a ta aktualnost ni izpostavljena. Ne kažemo s prstom in ne sporočamo jasnih odločitev.
Večkrat sta omenila Varufakisa, Grčijo …
Atej: Temo retorike smo želeli aktualizirati. Ko smo začeli delati predstavo, je bila Grčija pod drobnogledom vse Evrope in morda je tudi to vplivalo, da smo to situacijo v premislek vključili tudi mi.
Bara: Varufakis je eden redkih, ki ima tako močan glas, da je sploh lahko tematiziral razmerje med Marxovo in zahodno ekonomijo, saj zahodni svet marksistične kritike ekonomije ne priznava. Seveda je ta potrebna precejšnje kritike, a v osnovi je aktualna še danes. Zame je temeljno vprašanje, kakšna je družbenopolitična situacija in ali je v današnjem globalnem virtualnem kapitalizmu sploh mogoča alternativna politična ureditev.
Atej: Smo slabi poslušalci in gledalci, če sta nam politika in ekonomija tuja? Del politike je tudi mistificiranje; pravijo, da določenih stvari ne moremo razumeti in da se nam s tem ni treba ukvarjati. Varufakis pa je zelo jasen, na neki način profesorski v razlagi, da bi nam približal t. i. superznanost. Nekateri mu očitajo populizem, a on še vedno izpostavlja humanistični princip znotraj ekonomije.
Bara: Gre za pedagoški moment; verjameš, da lahko razumejo tudi drugi, in ljudi ne obravnavaš kot množico nevednih.
Vrnili smo se k etični dimenziji retorike – izbiri, ali jo uporabljamo kot sredstvo oblasti, moči in vzpostavljanja hierarhije ali ne.
Atej: Retorika je lahko čista moč.
Bara: Retorika je čista moč. Zanimiva se mi zdi izjava, ki smo jo postavili na enega od letakov: 'Če bi veščine retorike prevedli v dejanja, bi dobili kriminal.' Tu je retorika razumljena v slabšalnem smislu. A v bistvu je retorika nevtralna veščina, s katero lahko dosežeš pozitivne ali negativne učinke, deluješ dobro ali slabo.
Pri celotni seriji predstav projekta Metamorfoze se naslanjate na Ovidijeve Metamorfoze. Zakaj prav to delo in kakšna izhodišča je ponudilo pri premisleku o retoriki?
Bara: V Metamorfozah najdemo tudi pasus Govorice. V njem Ovidij piše o hiši iz odzvanjajoče medenine z nešteto vrati in okni, ki niso nikoli zaprta, in v kateri nenehno odmevajo glasovi ljudi, ki prihajajo in odhajajo. To hišo kot govorico opiše kot "brlog lahkovernosti, neodgovornih napak, neutemeljenega užitka, nerazumne panike, impulzivnega razburjenja in šepetajočega opravljanja," stalnega govoričenja, potvarjanja resnice. To besedilo smo uporabili tudi v predstavi.
Pri celotni seriji Metamorfoz pa so Ovidijeve Metamorfoze prisotne skozi dva mehanizma. Njegovo ustvarjanje v času Avgustove zlate dobe, družbe preobilja, njegovo cenzuriranje in izgon ustvarja vzporednico z današnjim časom. Drugi vidik je formalni način strukturiranja Metamorfoz, s katerimi se je – za tisti čas radikalno – odmaknil od dolgih epov ter eklektično kombiniral različne zgodbe. Lahko bi rekli, da gre za postmoderen ali avantgardističen princip montaže, ki je tudi formalno vodilo naših Metamorfoz.

Ta formalni princip je razpoznaven tudi v širši zasnovi projekta. Vsaki temi v okviru projekta Metamorfoze se posvetite v dolgotrajnejši raziskavi. Temo retorike ste raziskovali skozi delavnice, diskusije, javne intervencije, poleg predstave nastajajo tudi drugi umetniški in teoretski formati. Lahko predstavita vaš raziskovalni pristop?
Bara: Na začetku projekta sprejmemo jasne odločitve o temi, kaj nas zanima, znotraj tega pa se nato različne možnosti nenadzorovano množijo.
Atej: Ena ideja ali iztočnica generira drugo. Vnaprej ne strukturiramo zgodbe, ne definiramo filmske ali gledališke produkcije. Sedimentacija idej sama ustvari teoretske in estetske temelje, na podlagi katerih preizkušamo možne povezave med različnimi formati. Zato je celoten proces in projekt z vsemi "rezultati" tudi bolj večplasten in pester.
Bara: Na Vimeu projekt živi v virtualnem okolju, po gledališki premieri bomo to platformo razvili v neke vrsto virtualno galerijo. Načrtujemo tudi vizualne instalacije, koncert Sister Punk, ipd.
Atej: V raziskavi se ustvari velik nabor različnih materialov, ki jih lahko uporabimo in nadgrajujemo na različne načine. To ne pomeni, da galerijska inštalacija z naslovom Retorika ne bo adaptacija gledališke predstave, temveč postavitev omogoča in zahteva nov premislek glede na format in kontekst.
Bara: Želimo si nagovarjati širše občinstvo tudi v smislu angažmaja, ne političnega, temveč socialnega, v smislu dejavnosti, premikanja. Različne postavitve – denimo v javnem, galerijskem ali virtualnem prostoru so bolj odprte in ponujajo drugačne možnosti kot gledališče.
Kot del različnih dejavnosti ste projekt predstavili tudi na spletni platformi za t. i. množično financiranje Indiegogo. Zanimiv preizkus obravnavane teme medijske in ekonomske retorike.

Atej: Množičnega financiranja se nismo lotili kot zunanjega dela prodaje projekta, temveč kot del samega projekta. Obstajajo standardni modeli, kako se predstaviti in promovirati na takšnih platformah, kakšna struktura videov je uspešna in podobno. Sami smo se odločili za drugačno strategijo, v skladu z našo raziskavo teme in zbranih materialov, a hkrati smo strukturirali materiale in ustvarili videe prav za ta namen.
Bara: Indiegogo kot platforma, ki smo jo uporabili, definira naš projekt, prav tako sam projekt definira Indiegogo. Znotraj retoričnih mehanizmov množičnega financiranja in družabnih omrežij je bila naša strategija radikalna – ni sledila vsakdanjim mehanizmom, preko katerih poteka komunikacija na platformah za množično financiranje in na Facebooku, preko katerega se širi med ljudmi, zato je deloma hermetična.

Atej: Naša predstavitev je verjetno delovala malce oddaljeno in od tu zadržki. A kakor koli, v to tveganje smo šli zavestno. Naša izkušnja generira splošno izkušnjo. Nekdo lahko reče, da smo bili neuspešni, ker nismo zbrali skoraj nič denarja, a meni se zdi uspešna, saj podaja in preizkuša nove modele komunikacije.