Strinjali so se, da je bil Jovanović popolnoma predan gledališču, prava gledališka žival oziroma kulturni terorist.

Sorodna novica Dušan Jovanović, kulturni terorist: razstava, ki popelje po poti provokativnega umetnika

V uvodu so obudili spomin na svoje prvo srečanje z Jovanovićem. Igralka in Jovanovićeva življenjska sopotnica Milena Zupančič se sicer, kot je povedala, prvega srečanja niti ne spomni. Kot študentje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) so se namreč vsi poznali in tudi sodelovali. Z Jovanovićem sta veliko sodelovala, še preden sta "trčila skupaj". Prva predstava, v kateri jo je zasedel, pa je bila Obvestilo Vaclava Havla v ljubljanski Drami leta 1969.

Skladatelj Drago Ivanuša je imel z Jovanovićem dve prvi srečanji: najprej na AGRFT-ju, kjer je sodeloval pri produkcijah kot ustvarjalec glasbe, in nato pred Dramo leta 1993, ko je Jovanović pristopil k njemu in ga vprašal, ali bi ustvaril glasbo za njegovo predstavo.

Publicist in teoretik Gašper Troha pa se je z njim prvič srečal za intervju ob Jovanovićevi knjigi Razodetja. K njemu na dom se je odpravil z velikim strahospoštovanjem, a srečanje se je razvilo v prijeten pogovor in Jovanović se je pokazal kot "zelo mehka duša, razmišljujoč človek, ki je znal čutiti trenutek in ki je o sebi govoril zelo iskreno", je povedal Troha.

Novinarko Patricijo Maličev, ki je moderirala pogovor, je zanimalo tudi, po kakšnem ključu je Jovanović izbiral svoje prijatelje in sodelavce. Kot je povedala Milena Zupančič, mu je bilo izjemno pomembno, da se je lahko z njimi pogovarjal, po drugi strani pa je znal biti tudi zelo zamerljiv. "Če mu je nekdo, po njegovem mnenju seveda, naredil kaj slabega, je znal za zelo dolgo prekiniti odnos z njim," je povedala in dodala, da je zaradi zamere, ker je odklonila sodelovanje pri eni od njegovih predstav, za celotno desetletje prekinil stike s scenografko Meto Hočevar.

Spregovorila pa je tudi o Jovanovićevem prijateljstvu s srbskim gledališkim režiserjem Ljubišo Ristićem, ki je v poznih 70. in v 80. letih pomembno soustvarjal slovensko gledališče, ki se je po razpadu nekdanje skupne države prekinilo.

Ivanuša je z Jovanovićem sodeloval zadnjih 25 let njegovega ustvarjanja. Tedaj je imel avantgardo fazo za seboj, ko ga je izbral za sodelavca, pa je, tako Ivanuša, imel tudi "nekakšno krizo izgube plemena", ki jo je povzročil tudi razpad Jugoslavije.

Beseda je tekla tudi o Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja, ki je za Troho Jovanovićevo najboljše besedilo. Ob tem je poudaril, da ni mogoče ločiti Jovanovića kot dramatika in režiserja, saj je iz svojih gledaliških eksperimentov oplajal svojo dramatiko in skozi svoja besedila snoval gledališke novume. Najbolje ga opisuje oznaka gledališka žival ali kulturni terorist. Ni prenesel rutine in je ves čas iskal nekaj novega. Osvoboditev Skopja je Troha opisal tudi kot njegovo najbolj intimno dramo, saj temelji na njegovem otroštvu in letih, ki so ga pomembno zaznamovala.

Zakaj Jovanovića danes ni na slovenskih odrih?
Jovanović je tudi, kot je poudarila Milena Zupančič, zelo cenil igralce. Bil je strasten režiser in je tudi natančno vedel, kateremu igralcu lahko kaj zaupa. Ni pa pri igralcih prenesel lenobe.

Ob koncu so spregovorili tudi o tem, zakaj se danes v Sloveniji skorajda ne uprizarja Jovanovićevih dram. Troha meni, da je morda nekaj na tem, da so njegova besedila zraščena s časom, v katerem so nastala. Situacija se bo spremenila, ko ga bomo začeli brati kot avtorja splošnih tem, je dodal.