V Slovenskem mladinskem gledališču se bo danes ob 19.00 zgodila premiera četrte predstave večletnega projekta Metamorfoze 1°—5° Bare Kolenc, ki pri uprizarjanju aktualnih političnih in etičnih tem gradi na Ovidijevih Metamorfozah. Izhodišče četrtega dela so črne luknje, ki pa imajo, kot poudari režiserka, tudi svoje svetle plati.
Filozofinja in koreografinja Bara Kolenc je koncept za predstavo osnovala skupaj z vizualnim umetnikom Atejem Tutto; za idejo črnih lukenj sta bila maja 2016 nagrajena v okviru mednarodnega fokusa inovativnih avtorjev Stückemarkt berlinskega festivala Theatertreffe, kjer sta sicer predstavljala projekt Metamorfoze 3°: Retorika. Nato pa se je zataknilo pri izvedbi. Kot je pojasnila, sta se se ustvarjalno razšla.
Posrkajo vse, a tudi ustvarjajo energijo
Predstava kljub temu gradi na istih temeljih, njeno bistveno sporočilo pa je po režiserkinih besedah ideja, da imajo črne luknje tudi svoje svetle plati. Črne luknje ne goltajo le mase, njihova gravitacijska sila je tako močna, da ji ne more ubežati niti svetloba. Po drugi strani so tudi generatorke energije. "Črna luknja je metafora sveta, v katerem živimo," je poudarila in dodala: "Predstava ne opozarja le na to, kako lahko posameznika svet ali Zahod izžene v črno luknjo, ampak se ukvarja tudi z vprašanjem, kje je točka upora oz. možnega preobrata v družbi in na ravni vsakega posameznika."
"Črna luknja zenice sočloveka"
Vprašanja, ki jih predstava skuša načenjati, se vrtijo v sferi metafizike: Smo danes sploh še lahko humani? Smo sposobni sočloveku pogledati v oči, v črno luknjo njegove zenice? Smo sposobni razumeti točko nič, to skrajno metafizično točko fenomena črne luknje, da bi lahko presegli stereotipe in predsodke? Kaj pa, če humanost ni v sočutnem zrenju v zenico sočloveka, ampak v radikalnem soočenju z možnostjo, da je oko drugega le zaslon, ki odseva naše lastne sanje, želje in strahove? Kaj, če črna luknja ni nekje na drugi strani, temveč je zareza v nas samih?
Predstava gradi na resnični zgodbi znanstvenika, danes 42-letnega alžirskega Francoza, muslimana, ki živi v Alžiru in ki ga družba sistematično degradira in postopoma izžene v črno luknjo. Zaradi njegove želje po anonimnosti so ga poimenovali Hippolyte Negrouche.
Hippolyte je odraščal v Franciji, si zgradil briljantno znanstveno kariero, se zaposlil v Cernu v Švici, nato pa so ga francoske oblasti obtožile terorizma in za dve leti zaprle v ječo. Ko so ga izpustili, ni imel več dostopa v Švico. Da bi si življenje in kariero zgradil na novo, se je preselil v Rio de Janeiro. Leta 2016 so ga nezakonito deportirali iz Brazilije in mu v Franciji odredili hišni pripor. Prisiljen se je bil odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo.
V predstavi nastopajo Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl. Dramaturgijo podpisuje Goran Injac, asistentka režije je Ana Laura Richter, za glasbo in zvok je poskrbel Matevž Kolenc, svetlobo bo oblikoval Peter Pivar. Scenografijo sta oblikovali režiserka in Barbara Stupica, kostume pa Ana Laura Richter in Slavica Janošević. Predstava bo potekala v angleščini in slovenščini, z nadnapisi. Nastala je v koprodukciji SMG, Gledališča Dortmund in Centra urbane kulture Kino Šiška.
V projektu Metamorfoze 1°-5° sta poleg Retorike še Lov (2011) in Izgubljeni (k)raj (2014). Kaj bo tema naslednje, pete, Bara Kolenc še ne ve.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje