Pred nekaj leti so v bližini sedeža nemškega kanclerja - natančneje med stavbo Kanzleramta in stavbe Paul-Löbe-Haus, v kateri imajo svoje pisarne nemški parlamentarci - skopali novo postajo podzemske železnice. Linija 55 pa še vedno ne vozi; zapuščeno postajo je zato kot prizorišče pravljične Mozartove opere uporabil nemški dirigent in režiser, ki je isto opero pred leti že uprizoril v cirkusu.
Pomešana starinska pravljičnost in sodobna ostra urbanost
Hagel ni izbral le nenavadnega ambienta za postavitev opere, za katero je Mozart nekoč nekoliko napačno dejal, da je največja nemška opera vseh časov (napačno zato, ker Čarobna piščal v strogem pomenu besede opera sploh ni opera, ampak nadaljuje tradicijo nemškega Singspiela oziroma petega gledališča), ampak je nenavadna tudi njegova priredba predstave. V njej se namreč pomeša več časovnih obdobij in prav tako se v njej pomeša več pravljičnih in realnih prostorov. Tako sta na primer Papageno in Pamina povsem sodobna lika, princ Tamino pa ostaja v preteklosti in govori starinski pravljični jezik. To seveda ni nič presenetljivega, saj so na Nemškem v zadnjih letih predstavili že vse vrste posrečenih in neposrečenih 'maličenj' velikih opernih del; prednjačijo dela Wagnerja in Mozarta.
Berlinski simfoniki igrajo pod zemljo
Za projektom sicer stoji Haglova večna želja, operno umetnost in klasično glasbo vnesti v urbane prostore in ju tako približati ljudem. Pri uresničevanju tega prizadevanja mu bodo do 25. maja, ko bo na sporedu zadnja v nizu predstav, pomagali berlinski simfoniki, berlinski zbor Karl-Forster-Chor in približno 15 pevcev - solistov. Nastopajoče je oblekla grška oblikovalka Miranda Konstantinidou, ki se tokrat prvič poskuša kot kostumografinja operne predstave - pomagala ji je Teresa Johanna Maria Grosser - prizorišče pa je oblikovala multimedijska umetnica Tina Zimmermann.
Nekaj besed velja nameniti še Christophu Haglu, možu, ki stoji za celotnim konceptom. Gre za dirigenta in koncertnega pianista, ki je del študija opravil pri slovitih Leonardu Bernsteinu in Sergiuju Celibidachu. Medtem ko mednarodno deluje kot gostujoči dirigent - najpogosteje v državah Južne Amerike -, ga v Nemčiji najbolje poznajo po njegovih nenavadnih vizijah Mozartovih oper. Poleg že omenjene postavitve Čarobne piščali v cirkusu, je Hagel leta 1997 opero Don Giovanni postavil v prostor alternativne kulture E-Werk, leta 2006 pa je z opero Apolo in Hiacinta pospremil ponovno odprtje prenovljenega muzeja Bode.
Polona Balantič