V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono, v kateri se bodo posvečali vprašanjem svobode, osebne odgovornosti in ljubezni, začeli s premiero predstave Frankenstein. Predstava je po predlogi slovitega romana Mary Shelley nastala v režiji Eduarda Milerja in dramatizaciji Žanine Mirčevske.

Osnovni zaplet zgodbe je menda znan: mladi znanstvenik, dr. Frankenstein, sklene ustvariti umetnega človeka, ki bi lahko kljuboval zakonom narave. Vendar pa ustvari stvor, nasilno pošast. Kljub svoji zunanji podobi pa je ta nakaza tudi trpeče in čuteče bitje, ki hlepi po družici, pri svojem stvarniku pa išče podporo in odgovornost.

Okoliščine, v katerih je nastal roman Frankenstein, so že same po sebi zanimiva literarnozgodovinska anekdota: tedaj devetnajstletna Mary Godwin, Percy Bysshe Shelley in lord George Noel Gordon Byron so leta 1816 preživljali poletne počitnice ob Ženevskem jezeru in si deževne popoldneve krajšali s pripovedovanjem zgodb. Mary Godwin je takrat postavila osnovna izhodišča svoje znamenite knjige Frankenstein ali Moderni Prometej.

Dramatizacija Mirčevske je, kot obljubljajo v MGL-ju, iz znane zgodbe naredila povsem novo igro, ki se sicer drži osnovne zgodbe in je ne pači, obenem pa ji dodaja in odvzema nekatere prvine. Tako so v prenovljenem besedilu izpuščeni podrobni prizori učenja novega bitja, medtem ko je poudarjen njegov superioren intelekt. Svet, ki ga je želela prestaviti Mirčevska, je sodoben, gledalcu pa lahko vzbuja tudi različne asociacije na različna pretekla obdobja, je še pred premiero povedala direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor.

Zgodbo je Mirčevska, ki je tudi dramaturginja uprizoritve, postavila na inštitut, v katerem opravljajo različne biomedicinske raziskave. Poleg dovoljenih raziskav se lotevajo tudi tistih, ki so vprašljive z etičnega vidika. Mirčevsko je ta vidik raziskovanja zanimal celo bolj kot osrednja zgodba o ustvarjenem stvoru, ki ga svet nato zaradi njegove podobe zavrača.

Ljudi na inštitutu je dramaturginja razvrstila po kategorijah: od tistih, ki jih ne zanima, kaj se na inštitutu dogaja, do znanstvenikov, ki v želji po napredku prestopajo meje etičnega. Nad vsemi bdi predstavnica države, ki zagovarja etičnost. Mirčevska je želela ponuditi prostor, ki bi odprl diskurz o etičnosti ter o pomanjkanju vizije in vnaprej določenih ciljih.

Režiser se po besedah Hieng Samoborjeve v predstavi, ki se giblje med pravljico in šokom, ni odrekel fascinaciji in atraktivnosti. Sam pa je poudaril, da se je soočal z zelo močnim tekstom. Zanj so po njegovem mnenju imeli dovolj časa, saj je počival in se medil čez celo poletje.

Manj patetike, več blaznosti
Jure Henigman, ki mu je pripadla vloga raziskovalca Viktorja Frankensteina, mirno priznava, da je bil razočaran nad patetičnostjo, ki jo je začutil tako v romanu kot v filmu. Milerju se je tej uspelo izogniti, kar je po Henigmanovem mnenju ustvaril z brisanjem meja, kaj je resnično in kaj ne ter z blaznostjo, ki lik raziskovalca rešuje patetičnosti. Miler je z blaznostjo med drugim skušal opozoriti na politično situacijo, v kateri se zdi, da jo zaznamujejo tudi blazne osebe.

Poleg Henigmana v predstavi igrajo še Matej Puc, Boris Ostan, Domen Valič, Iva Krajnc, Bernarda Oman, Stannia Boninsegna, Tina Potočnik in Lana Kariž Meško, k. g. Avtor glasbene opreme je Miler, scenograf Branko Hojnik, kostumografka pa Jelena Proković.