Lolita, ki jo je leta 1962 na filmsko platno prenesel Stanley Kubrick, je bila leta 1955 v Parizu objavljena kot "pornografska knjiga", še danes pa je hrepenenje odraslega moškega po 12-letnem dekletu vse prej kot "nevtralna" tema (pri tem je treba poudariti, da se prvoosebno pisani roman ne ukvarja z opisom spolnih aktov, temveč bralcu omogoča, da "pokuka v glavo pedofila"). Nabokov sam ni romana nikoli obžaloval: "Bila je kot sestavljanje lepe uganke - njeno sestavljanje in rešitev obenem. Seveda je popolnoma zasenčila moja druga dela, vendar ji tega ne morem zameriti. O tej mitični nimfeti se spleta svojevrsten, nežen čar."
Nove gledališke priredbe slovite zgodbe se je na pobudo režiserke Andreje Kovač lotila Ira Ratej, obenem dramaturginja prve slovenske Lolite, ki bo krstno uprizorjena na velikem odru MGL-ja.

V psihologijo pedofila, profesorja srednjih let, Humberta Humberta se je pod režijskim vodstvom Kovačeve poglobil igralec Boris Ostan, z likom spolno prebujajoče se Lolite pa se je spopadla Iva Krajnc. Na sceni Vasilije Fišer, v kostumih Petre Alič in ob glasbi Daneta Cotarja bosta nastopila še Slavko Cerjak in Mirjam Korbar Žlajpah.

Svet skozi oči pedofila
Ira Ratej se je v predelavi scenarija osredotočila predvsem na profesorja Humberta Humberta in na njegovo zavest, njegovo realnost, njegovo doživljanje Lolite kot nimfice. Humbert je zaradi ujetosti v svoj um le tu in tam (ko se pripoved v romanu preklopi iz prve osebe v tretjo) zmožen videti, da je Lolita žrtev njegove bolezni.

Dvoumen odnos družbe do mladih deklet
Humbert Humbert se izkaže za absolutno tragičen lik, je prepričana Ratejeva; zgodba, ki se začne kot kriminalka, se prevesi v ljubezenski roman. Prirejevalka je stremela k ohranitvi Humbertovih želja in razmišljanj, pri tem pa je izhajala tudi iz spoznanja o kontroverzah današnjega sveta, ki - prek oglaševanja, lepotnih tekmovanj in mode - "ponuja" vse mlajše izzivalne deklice, obenem pa je v javnosti zaznavna izredna senzibilnost za spolne zlorabe, tudi v krogu družine.

Ne pričakujte eksplicitnosti
Roman Nabokova je po besedah direktorice gledališča Barbare Hieng Samobor na neki način še vedno metaforičen in tudi režiserka aktualne uprizoritve je šla v smer stilizacije. Dramaturginja se pri svojem delu ni opirala samo na roman, ampak tudi na scenarij, ki ga je sam Nabokov napisal za filmsko priredbo Stanleyja Kubricka (pa čeprav ga slednji še zdaleč ni izrabil - scenarija je bilo za pet ali šest ur filma).