.Da bi lahko te bolezni ustrezno obravnavali, pa tudi da bi lahko zagotovili primerno preventivo, so potrebna – tako kot recimo v medicini športa – tako ustrezna specialistična znanja kot tudi specialistična zdravstvena enota. Več o tem je v pogovoru za oddajo Oder povedal avtor pobude za ustanovitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, dramski igralec, slikar in kipar ddr. Boris Mihalj, tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Vabljeni k branju intervjuja.

Boris Mihalj, ob koncu 90. let prejšnjega stoletja – torej nekaj let po tem, ko so v našem prostoru ukinili delovanje obratnih ambulant – je na Zahodu vzniknila nova veja smeri medicine dela – Performing Arts Medicine, ki z interdisciplinarnimi specializacijami skrbi za zdravstveno oskrbo ustvarjalcev na področju uprizoritvenih umetnosti. Morda v uvodu kratko o obratnih ambulantah in zakaj so mogoče dober model za ponovno vzpostavitev specializiranih ambulant – tudi v kontekstu posebnosti dela delujočih v polju umetnosti in kulture.
Ozaveščena družba skrbi za svoje ljudi, toliko bolj, ko od njih pričakuje učinkovitost. Zdravniki v ambulantah obratov so poznali naravo dela svojih pacientov, zaposlenih. Vedeli so, za kakšnimi stroji delajo in kakšni morajo biti pogoji zaščite. Vedelo se je, kdo je odgovoren za varnost. Enako je veljalo za področje uprizoritvenih umetnosti, torej za gledališča, opero in balet. V prostorih SNG Opera in balet Ljubljana je tako do leta 1992 dvakrat na teden delovala takšna obratna ambulanta, v kateri so imeli zaposleni dostop do fiziatra, ortopeda, foniatra. Gledališča so imela svojega zdravnika in zobozdravnika. Komur se je kaj zgodilo, je bil lahko urgentno obravnavan. Žal se je ta mreža z ustanovitvijo javnega Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije leta 1992, istega leta, ko je Zahod vpeljal novo, že omenjeno smer medicine dela, povsem razsula.

Poklici na področju umetnosti in kulture so visoko izobražen kader. V njihovo šolanje in razvoj je bilo in je vloženega veliko dela in časa, zato je zanje nujno vzpostaviti primerno zdravstveno ureditev, ki bi dvignila raven kakovosti njihovega življenja in dela. Prispevek umetnosti je za znanost in družbo neprecenljiv in ključen za splošni razvoj skupnosti. Posebno visok je tudi vložek v vrhunskost določenega posameznika ali področja, kar je tudi gospodarsko izmerljivo, zato je nujno preprečevanje bolezni in nesreč, posebno ko imamo za to vsa potrebna orodja. Na tem mestu lahko govorimo o ohranitvi vloženega dela in o ohranitvi družbene duhovne in materialne dediščine. Prav tako ne smemo zanemariti možnosti razvoja na medicinskem področju. Specialistična obravnava teh poklicnih skupin prinaša nova spoznanja in razširjeno razumevanje delovanja posameznika in posebnega delovnega okolja nanj. Le tako bo mogoče uspešno preprečevati vzroke in predvideti posledice nekaterih neznanih bolezenskih stanj, značilnih za določene skupine ustvarjalcev. S tem pa bi tudi ponudili jasne preventivne ukrepe za njihovo odpravo.

Vašo pobudo za vzpostavitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi podpira sindikat SVIZ, sodelujete pa tudi s Kliničnim inštitutom za medicino dela, prometa in športa, konkretno s prof. Metodo Dodič Fikfak. A preden se podrobneje posvetiva ciljem pobude za vzpostavitev specialistične zdravstvene enote za zaposlene v umetnosti in kulturi, morda izpostavite nekaj povzročiteljev poškodb in bolezni, ki so jim izpostavljeni zaposleni v umetnosti in kulturi in jih medicina dela pogosto ne obravnava dovolj resno, ali pa nima specializiranih znanj in vpogleda v naravo dela, da bi jih lahko ustrezno obravnavala.
Tako kot ima vsak poklic svoje značilnosti, ima tudi posebna tveganja za zdravje, bolezni in poškodbe. Bolezni lahko generično delimo na kronične trajne bolezni in ponavljajoče se akutne. Od vrste bolezni in vzorca njenih ponavljanj je odvisna tudi doba nezmožnosti za delo. Časa, potrebnega za telesno in duševno regeneracijo. Velikokrat je tudi potreben specifičen zdravniški poseg v organizem, ki prinaša drugačno perspektivo ozdravitve. Te vrste, ki poškodovanemu omogoči nadaljnje delo.

Dela na področju umetnosti zahtevajo vzdržljivost, natančnost, hitrost in moč, skratka posebno razvito in hitro odzivno čutno-gibalno obvladovanje telesa. To nadzoruje živčni sistem, pri čemer je pomemben potek nevrološkega delovanja v obe smeri. Pogosta prisilna drža in gibanje telesa, tako okončin, členkov kot govornega aparata pri pevcih in igralcih vplivata na živčne povezave, njihovo oblikovanje in razvitost. Ponavljajoče zahtevane aktivnosti (telesnih gibanj in drž) spreminjajo živčni in anatomski notranji in zunanji ustroj organizma. Te vrste prilagodljivosti se zaradi neskladja z naravnimi evolucijskimi danostmi, ki jih imamo ljudje, sčasoma začnejo kazati kot bolezenske spremembe skeleta, sklepov, vezi, mišic, obtočil, organov, živčevja. Vsa ta intenzivna izvajanja zahtev pa na daljši rok, s staranjem slabo vplivajo na zdravje. Znaki in simptomi takšnih delovanj, kot rečeno v uvodu, še niso raziskani, ne ocenjeni, ne ovrednoteni in tudi ne zbrani.

Najpogostejše bolezenske spremembe so danes presplošno opredeljene kot utrujenost ali izgorelost. To pomeni kot stanje skrajne telesne in duševne izčrpanosti, pri čemer je treba poudariti, da čas za celjenje in regeneracijo pri tako motivirani skupini za delo, kot so ustvarjalci in vrhunski športniki, ni samoumevno zagotovljen. Te vrste posameznik je notranje zavestno gnan čez svoje skrajne meje. Njegova odgovornost do samega sebe je zmanjšana na minimum in posvečena doseganju zastavljenega cilja, rezultata. Za vsako ceno. Naloga želene specialistične zdravstvene enote pri tem je ozaveščanje sočloveka in družbe, da ne zahteva od človeka preveč.

Bolezni, ki se pojavljajo kot posledica daljšega neposrednega fizikalnega, kemičnega in mehanskega vplivanja na organizem in so skupne vsem oblikam del, so pogosta obolenja dihal, vnetja kože, sluznic in kostnih ovojnic in vezi. Običajno jih zaznajo prepozno, šele ob padcih odpornosti ali navadno po prenehanju intenzivnih del – med prazniki in dopusti, pri igralcih po premieri. Enako velja za poškodbe sluha in vida, ki so najtesneje povezane s slabimi pogoji dela in nezmožnostjo zagotovitve sicer zakonsko predpisane zaščite. Teh sedanja splošna medicina dela ne zmore obravnavati dovolj resno, ker ne pozna narave dela teh skupin in posameznikov. Za zdravje je nevarno močno svetlobno sevanje umetnih luči, zlasti dolgotrajno in bližnje, ki slabo vpliva na čutila, posebej na vid in kožo.

Naj kot primer dolgotrajnega škodljivega vpliva osvetlim delo igralcev z lutkovnega področja. Njihovo delo je povezano z dolgotrajno prisilno držo, posebno rabo in posebnimi stanji okončin. Pogosto tudi z nošnjo in uporabo določene scensko-likovne opreme. Ta skupina ima recimo značilne mikrospremembe na tkivih in kosteh dlani, kvarne spremembe hrbtenične strukture, medenice, mišic, notranjih organov. Ali če poenostavim, vzemimo igralke. Pri ustvarjanju uporabljajo oblačila, ki stiskajo in prisilno oblikujejo telo in stopala. Ti elementi pa ob hitrih spremembah položaja, posebno ob utrujenosti ali nepozornosti, ko oko ne zazna tehničnih ovir na odrski površini ali na poti nanjo, zaradi nenaravne obremenitve telesa in sprememb fiziološkega stanja – mislim na dihanje in pretok krvi do možganov – bistveno povečajo možnost poškodb na delu. Vse našteto spremlja tudi povečana raven stresorjev v krvnem obtoku. In za izostreno pozornost je še dodatno povečan vložek energije, zato je grožnja poškodbe toliko večja.

Nenaravne lege telesa, okončin in notranjih organov, kot rečeno, zahtevata narava delovnega mesta in ciljni rezultat. Povzročena patologija sprememb, ki nastane zaradi napačnih leg in povečanega pritiska na tkiva (okončine, trebušni in prsni organi, na oči, ožilje vratu in glasilke), pa se prelevi v kronično bolezensko stanje.

Tako povzročene poškodbe oz. bolezni bi zato morale biti opredeljene kot tipične, torej kot bolezni, ki so značilne za te vrste delovnih mest in primerno ovrednotene. Ena od nalog zdravstvene enote je zato tipološka opredelitev poškodb in bolezni, njihov register. Pri nas so danes kot izjema, ki nekaj takšnega že imajo, ustvarjalci s področja baleta, pa še tu so opredelitve tipološko omejene, ker se zdravniki zanašajo na sorodnost s športnimi poškodbami.

Skrajna stanja pozornosti, ki so po vrednosti enaka pripravljenosti na boj ali beg, povzročajo dolgoročno utrujanje in obrabo telesa. Govora je o neravnovesju sil v hormonskem sistemu organizma, kar povzroči kronične bolezenske motnje. To vpliva na obrabo sklepov, presnovno delovanje celic, tkiv in organov, torej konkretno na prožnost mišic, kože, trdnost kosti, zob ipd. Posledično vpliva tudi na stopnjo obrabe tkiv in na poškodbe pri delu, predvsem zaradi zahtevane nagle odzivnosti nastopajočega v posebnih pogojih. Vzporedno pogoste so tudi vedenjske motnje v razpoloženju zaradi vznemirjenosti, stiske, podzavestnih predstav, morebitnih odvisnosti in čustev, povezanih z delovnim procesom. Vse našteto škodljivo vpliva na celoten biološki ritem človeka. In odvija se tako na celični ravni kot splošno sistemsko, saj je delovanje presnovnega, srčno-žilnega, centralnega živčnega sistema, kostnine ipd. v telesu interaktivno.

Tu so še endokrini sistem in hormoni kot kemijski prenašalci signalov po krvožilnem sistemu omenjenih vedenjskih središč. Ti v možganih krmilijo razvoj in diferenciacijo vseh telesnih tkiv. Kot pomnoževalci vplivov na organizem povzročijo, da se stopnjujejo škodljivi vplivi, ki jih povzročajo raznovrstne zmesi izparin, prašni delci, dim, kemikalije in kozmetika, ki so jim ustvarjalci uprizoritvenih umetnosti stalno izpostavljeni.

Pri poklicih uprizoritvenih umetnosti, posebno pri igralskem poklicu, se delovni procesi praviloma izvajajo v težkih delovnih pogojih in ob dolgotrajnih negativnih učinkih, ki jih ni moč preprečiti. Izurjenost v poklicu igralca ali igralke terja sposobnost priklica različnih čustvenih odzivov telesa. Čustva se namreč uresničujejo skozi telo, občutki pa v območju možganske skorje, uma. Psihičen, duševen, miselni proces izkušenj telesnih stanj, ki vznika iz možganov in interpretira določeno čustvo ali čustveno stanje, ob tem tudi stimulira telo, ki se celostno odziva. Zunanji dražljaji, ki obarvajo različne dogodke v procesu igralčevega dela, interpretacije, vživetja, se uskladijo z notranjimi dražljaji nezavednih in vseh v umu splošno prisotnih vsebin interpreta (slike, podobe, senzacije, vtisi …) in bistveno spremenijo fiziološko sliko telesa. Dolgo časa trajajoča stanja, ki se običajno ponavljajo, s silo vloženega napora po vzburjenju določenih psihofizičnih stanj utrujajoče vplivajo na celotni organizem. Žal ocene obrab in poškodb kot posledic dejavnikov čustvovanj v delovnem procesu igralca pa do zdaj kljub nekaterim strokovnim indicem in klinični praksi niso ne raziskane ne ovrednotene in ne opredeljene.

Pri ukvarjanju s problematiko zdravstvene oskrbe delujočih v umetnosti in kulturi ste izvedli kar nekaj raziskav – npr. pregled zdravstvene oskrbe ustvarjalcev v gledališčih, pa tudi anket med zaposlenimi igralci v javnih zavodih. Pa bi vas vprašala, koliko se – glede na rezultate anket in raziskav – delujoči v umetnosti in kulturi zavedajo vseh zdravstvenih tveganj, ki so jim izpostavljeni pri svojem delu? So tveganja, o katerih so bolj ozaveščeni in morda tudi tista, o katerih so večinoma neozaveščeni?
V glavnem se jih ne zavedajo, dokler se z njimi ne soočijo. Ko se z njimi soočijo, pa nimajo h komu ne kam po pomoč. Posebno samozaposleni ustvarjalci na področju umetnosti in kulture, ki so neenakovredno obravnavani. V njihovem primeru gre za kratenje socialnih pravic, za razmah razlik in ponižanje zaposlenih na tem za družbo pomembnem področju. Že tako ranljiva skupina visoko izobraženih ljudi, ki ustvarjajo in oblikujejo narodno identiteto, je obravnavana kot delojemalec in delodajalec v enem. Nimajo rednih obdobnih zdravstvenih pregledov, bolniški stalež si morajo 30 dni zagotavljati sami … Po mojem razumevanju gre za kršitve temeljnih človekovih pravic, na kar je bil opozorjen nedavno, pisno – in to že drugič – tudi varuh človekovih pravic.

V pobudi za ustanovitev specialistične zdravstvene ambulante zasledujete dva zelo konkretna cilja: sistemizacija specifičnih sprememb v zdravstvenem stanju in razvrstitev teh sprememb. Kaj bi uresničitev teh dveh ciljev pomenila za zdravstveno oskrbo delujočih v polju umetnosti in kulture, tudi v smislu preventive?
Uresničitev lahko zakonsko natančno opredeli obveznosti delodajalcev do varovanja zdravja zaposlenih na področju umetniških poklicev in naglo sankcionira nepravilnosti. Ovrednotila bi bolezni in poškodbe (obrabe in tveganja), nastale z opravljanjem poklicev na področju kulture in umetnosti. Hkrati bi zaščitila zaposlene z regulacijo delovnih obveznosti v skladu z delom, ki ga opravljajo ustvarjalci v umetniških poklicih. Ključen dejavnik v ustvarjalnih poklicih je čas, namenjen sprostitvi, ki je čas dela (nevrološko dejstvo je, da je razbremenjenost zunanjega vpliva na posameznika dejavnik, ki vodi k vzniku novih zamisli. Primer: rešitve se porodijo po dolgotrajnem in napornem delu, najpogosteje med počitkom, ko se nalagani material poseda v nezavedno strukturo možganov. Poznamo to legendo o Isaacu Newtonu, ko mu med počitkom pod jablano na glavo pade sadež in takrat se mu porodi ideja o delovanju temeljne sile vesolja, gravitacije.

Uresničitev pobude bi lahko tudi povezala delo v umetnosti z delom v znanosti in pri vrhunskem športu (merilo učinkovitosti doseženega se lahko izkaže čez čas, napor v vloženo delo pa je izjemen) in s tem vzpostavi enakost.
Takšna zdravstvena enota, ki si jo želim, želimo, zajema oceno dejavnikov tveganja za telesne in duševne bolezni in poškodbe delavcev (zaposleni, samozaposleni, nezaposleni), med njimi tudi zaposlenih v podpornih službah, ki opravljajo poklic na področju kulture in umetnosti.

Sistematizacija poklicnih bolezni bi bila zelo pomembna tudi za samozaposlene delavce v kulturi – tudi kot pravica do plačane bolniške.
Da, na ta način bi bile njihove bolezni in poškodbe obravnavane kot poklicne bolezni in poškodbe, nastale iz dela. S tem bi jim bil zagotovljen bolniški stalež in še pomembneje, celostna zdravstvena obravnava.

Živimo v kulturi pospeševanja in hiperprodukcije – ta modus operandi zaznamuje tudi umetniško produkcijo – to se jasno kaže tudi v rezultatih ankete, ki ste jo izvedli med zaposlenimi igralci v javnih zavodih, zaznamuje pa tudi neodvisno umetniško produkcijo. Pogosto opozarjamo na škodljive posledice hiperprodukcije za umetniško dodelanost projekta. Kako pa hiperprodukcija vpliva na zdravstveno stanje zaposlenih v umetnosti in kulturi?
Hiperprodukcija pomeni presežno proizvodnjo, v primeru odrskih umetnosti presežno ponudbo novih predstav. Škodljivost hiperprodukcije pa se kaže na več ravneh. Današnji svet temelji na bogati in raznovrstni ponudbi. V poplavi reklam ni več pomembno, kako kakovosten je neki izdelek, temveč kako je videti na zunaj. Gre za plitek vtis, ki najpogosteje, ne vedno, razen vabljivosti ne ponuja globljih spoznavnih vsebin. Pri gledalcu, ki že tako živi in spremlja vse mogoče izdelke, se zato pojavi nezmožnost ponotranjenja zaznanega s čutili in odmik od miselne obdelave užitih vsebin. Vse manj časa ima za ukvarjanje s pomembnimi problematikami, ki ga gradijo v duhovno bitje in za reševanje kompleksnejših problemov, ker ima za to na voljo vse manj časa, saj nenehno prihajajo nove stvari. V gledališčih tako izginja čas za umetniško nadgradnjo vsebin, čas za primerno določen in kakovosten počitek zaposlenih, čas za osebno pripravo, čas za prenovo in premislek o opravljenem delu. Umetniška dela, ki se vrstijo po tekočem traku, s tem dobijo oznako izdelka in so temu primerno vrednotena. Že omenjena utrujenost, ki kot rečeno vodi v izgorelost, pa ob želji po učinku in samopotrditvi, ob strahu pred izgubo službe, v takšnem okolju potrebuje tudi način zelo hitrega lajšanja duševnih napetosti. Te namreč vodijo v različne odvisnosti. Od alkohola, drog, zdravil in podobno. Tudi v odvisnost od odnosov. Na osebni in na družbeni ravni. Te na družbeni so vidne kot zbiranje v interesnih skupinah, kjer se posamezniki med seboj povezujejo, si nudijo podporo.

Pravna podlaga za vzpostavitev specialistične zdravstvene enote obstaja. Od leta 2018, ko ste prvič predstavili pobudi, so bile dane obljube – med minister za kulturo Zoran Poznič je recimo lani na Borštnikovem srečanju zagotovil, da bo ambulanta do konca leta začela obratovati. Kako daleč ste s projektom, kateri koraki bi bili ključni v nadaljevanju?
Ne prav daleč. Od pobude dalje se ni nič bistveno spremenilo. Prvi korak, ki bi bil ključen, bi bila izpolnitev že veljavne zakonske zaveze, ki je zapisana v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Naslednji korak pa seveda izpolnitev zaveze, ki je bila lansko leto dana s strani politike. Šlo je za dano podporo Ministrstva za kulturo, da bodo do izteka prejšnjega leta uresničili prošnjo po ustanovitvi zdravstvenega dispanzerja za zaposlene na področju umetnosti in kulture, ampak kot rečeno – zadnji politični dogodki vse bolj kažejo, da je ponovno šlo za prazno obljubo, ki se je preložila v neki nedorečen, neki neznan čas v prihodnosti.

Nezmožnost uresničiti pričakovanja, posebno pri časovno neodložljivih delih, strah pred izgubo službe ali delovne priložnosti, občutki krivde, ker ne delamo dovolj, dovolj dobro, dovolj hitro … je le nekaj navedb tesnobnih duševnih stanj, ki jih popisujete v rezultatih ankete, stanj, ki zaposlenega zlahka iztirijo iz telesno-duševnega ravnotežja. Tu je še preobremenjenost, povezana z načini organizacije dela, neustrezni podporni sistemi – npr. pomanjkanje psihološke podpore, nezadosten čas za pripravo, počitek, regeneracijo … in še bi lahko naštevali. Žal pa so danes redki, ki se s temi občutki in situacijami ne srečujejo, bodisi v obravnavanih delovnih okoljih umetnosti in kulture pa tudi širše. Kaj – ob že povedanem – lahko storimo, da začnemo ne le lajšati zunanje znake bolezni, temveč se morda dotaknemo tudi vprašanja načinov, kako delamo, da bi začeli odpravljati ne le zunanje znake bolezni, temveč – kjer je to mogoče – tudi vzroke?

Mislim, da je odgovor precej preprost. Na prvem mestu je ozaveščanje o škodljivosti našega početja in sprememba starega delovanja. Tako kot velja za problematiko okolja, velja enako za omenjeno problematiko zavedanja o tem, kaj smo, kaj želimo in kaj je smisel našega delovanja na tem planetu.