"Svetina je z dramsko pesnitvijo Stolp posegel v dve zgodovinski kulturni formaciji, antično Grčijo in njeno mitologijo na eni ter dobo romantike in njeno privilegirano zvrst, poezijo, na drugi strani. Hkrati pa se v tem prepletu preteklosti predvsem skozi pesnikove tehnopoetske intervencije ogleduje sedanjost," ugotavlja Tomaž Toporišič, dramaturg v SMG-ju. Foto: SMG / Žiga Koritnik

In tu sem že pri Hölderlinu! Njegova usoda je paradigmatična usoda poezije, pesnjenja, pesnikov. Njegova duševna bolezen je samo skrajni odraz razpetosti med mitom in zgodovino. In zato je tudi 'obseden', opit z Grčijo, tako s staro Grčijo, Pindarjem, Sofoklom, z Ojdipom in Antigono kot z grškim bojem za osvoboditev izpod Turkov. Hkrati pa sliši grmenje topov in čuti ognje francoske revolucije. Sam torej ne delam – pesnim – nič drugega, kot da ponavljam Hölderlinovo držo. Pri tem pa zaupam svojemu razumu, da se ne bo skril sam vase, me potegnil vase in se zaprl kot školjka v bolečini norosti.

Ivo Svetina
Hölderlina so zanimale podobne teme kot Goetheja, in sicer narava, ljubezen, determiniranost posameznika, božje sile, predvsem pa čustva. Še dolgo po smrti je veljal samo za posnemovalca Schillerja, 19. stoletje se ni menilo za njegova dela in znova so ga odkrili na pragu 20. stoletja, ko je močno vplival na pesnike nemške klasične moderne, von Hoffmannsthala, Werfla, Trakla, dostojnega naslednika pa je dobil šele v elegijah Rilkeja. Foto: SMG / Žiga Koritnik

Friedrich Hölderlin (1770-1843) je po mnenju Iva Svetine eden največjih in najbolj enigmatičnih pesnikov, ki je znotraj maternega jezika, nemščine, ustvaril nov jezik poezije. Ta jezik je, čeprav ni jezik sporazumevanja, avtonomen. Predstavo Stolp za SMG režira Silvan Omerzu.

Ozadje dramske pesnitve je francoska revolucija, ki je postavila temelje sodobnega sveta in "povzročila spremembo Kristusa v Dioniza", kar v junaku povzroči notranji, intimen, pa tudi širše družben konflikt. Pesnikova mati je namreč globoko verna, njegov prijatelj pa privrženec francoske revolucije. Hölderlin je "pel v ubožnem času" in se spraševal, "čemu pesniki". Tudi danes živimo v ubožnem času, "ne smemo pa pozabiti, da beseda ubog vsebuje tudi besedo bog", opozarja Svetina.

Trilogija: Kleist, Cankar, Hölderlin
Svetina je dramsko pesnitev o Hölderlinu napisal lani, po naročilu SMG-ja, pri čemer je že vnaprej vedel, da bo predstavo režiral Omerzu. To je po predstavah Kleist in Cankarjevi Mariji Pomočnici že tretja Omerzujeva predstava v SMG-ju. Režiser je izrazil veselje, da ga je imel Svetina v mislih ob pisanju ter da mu je pustil prostor, v katerem se je lahko polno izrazil kot likovnik, lutkar in režiser. Tako je lahko mnoštvo prizorov na svoj način ter z več elementi povezal v scensko strukturo. Pri opisovanju notranjega sveta junaka je, denimo, uporabil sence in lutke.

V predstavi igrajo Matija Vastl v vlogah Hölderlina in Hiperiona, Nataša Tič Ralijan k. g. v vlogah Susette in Diotime (glas), Draga Potočnjak kot Hölderlinova mati, Jakob Gontard kot prof. Schwab (glas), Sandi Pavlin k. g. v vlogi dr. Ferdinanda Authenrietha, Robert Prebil v vlogah Isaaka von Sinclaira, Johanna Kernerja in Alabande (glas) ter Maja Kunšič kot Henry Gontard (glas in animacija).

Kako se spopasti z vlogo?
Vastl je dejal, da je moral precej pregnesti in predihati dramsko besedilo. To je predstavljajo izziv tudi Tič Ralijanovi, saj ima poezija svojo strukturo, težko za igralce, ki jo morajo podpirati s čustvi. Potočnjakova zaradi resničnosti oseb čuti strahospoštovanje, Prebilu pa je najtrši oreh predstavljala dvojnost njegovega lika - pesnikovega prijatelja Isaaka von Sinclaira.

Predstava je nastala v koprodukciji SMG-ja, Lutkovnega gledališča Ljubljana in umetniškega društva Konj. Za scenografijo, kostumografijo in oblikovanje lutk je poskrbel Omerzu, za glasbo pa Mitja Vrhovnik Smrekar. Dramaturginja predstave je Olga Kacjan.

Čisto "zemeljske" resničnosti življenja
Zgodba predstave se vrti okrog življenja Hölderlina, ki je bil navkljub popolni predanosti poeziji tudi "človek telesa in srca". Njegova ljubezen do bankirjeve žene Susette Gontard je rodila verze, posvečene mitološki svečenici Diotimi, smrt Gontardove pa norost, zaradi katere je leto dni preživel v norišnici, nato pa še 36 let pri mizarju Ernstu Zimmerju v Tübingenu, v hiši s stolpom ob reki Neckar.

In tu sem že pri Hölderlinu! Njegova usoda je paradigmatična usoda poezije, pesnjenja, pesnikov. Njegova duševna bolezen je samo skrajni odraz razpetosti med mitom in zgodovino. In zato je tudi 'obseden', opit z Grčijo, tako s staro Grčijo, Pindarjem, Sofoklom, z Ojdipom in Antigono kot z grškim bojem za osvoboditev izpod Turkov. Hkrati pa sliši grmenje topov in čuti ognje francoske revolucije. Sam torej ne delam – pesnim – nič drugega, kot da ponavljam Hölderlinovo držo. Pri tem pa zaupam svojemu razumu, da se ne bo skril sam vase, me potegnil vase in se zaprl kot školjka v bolečini norosti.

Ivo Svetina