Užitek in bolečina, svoboda in odpovedovanje, individualni vložki in dobro naoljena mašinerija, zadovoljstvo in rezultati – to so le nekateri odvodi tematike športa, ki jo skupina Betontanc pod vodstvom režiserja Matjaža Pograjca tokrat konkretizira v zgodbi o kolesarstvu. Tega ne vpelje le na ravni vsebine, ampak tudi s fizično izvedbo kolesarjenja po nagnjeni površini okroglega lesenega podija. Da je izvedba za izvajalce – Primoža Bezjaka, Branka Jordana, Branka Potočana, Katarino Stegnar in Vita Weisa – nevarna, je bilo slišati že pred javno uprizoritvijo, katere premiera je bila prestavljena zaradi poškodbe enega izmed njih. Od vseh petih zahteva športno disciplino v skupnih naporih; individualno zdržljivost, ki jo nalaga fizičnost uprizoritve, in pozorno koncentracijo, ki je nujna za natančno uskladitev športne igre na omejenem prostoru kolesarske arene.
Takšna fizična zahtevnost sicer za skupino Betontanc, ki jo je leta 1990 ustanovil Matjaž Pograjc, ni nič novega. Gledališko-plesno skupino od začetkov zaznamuje preplet giba in gledališča, intenzivno fizično gledališče, ki se je prav s telesom kot ekstremnim gibalnim komunikacijskim aparatom odzval na intelektualno in konceptualno odrsko umetnost osemdesetih let prejšnjega stoletja. V zadnjem času je Pograjc v gledališke predstave tudi tematsko vnesel svoje zanimanje za šport. Lani je ustvaril kar dve takšni predstavi; v Slovenskem mladinskem gledališču Pavlo nad prepadom o življenju alpinistke Pavle Jesih ter v Anton Podbevšek Teatru mladinsko Nepremagljivo enajsterico o družini z enajstimi brati, ki sestavljajo nogometno moštvo.
Prav v zasnovi druge najdemo ideje, na katere se naslanja tudi nekaj tematskih izhodišč tokratne kolesarske zgodbe. Izpostavljena je predvsem razlika med športom kot osebno dejavnostjo in športom kot kapitalistično industrijo ter nacionalno omamo z vsemi posledicami, ki jih je ta transformacija vnesla v samo športno udejstvovanje. Denar, investicije, prepovedane substance, ponos, podoba nepremagljivega zmagovalca, "nadčloveka", ki postaja ikona kolektivnih sanj in paradni konj kapitalističnih investicij, ne glede na to, da pri tem potepta lasten izvirni odnos s športom in izrine pogled na vse tiste in vse tisto, kar je že postalo nevidna mašinerija v pogonu za ustvarjanje abstraktne podobe zmage in zmagovalca.
Ta prelom predstava ustvari s smrtjo najboljšega kolesarja (Branko Potočan), kolesarskega prvaka. Kot se razkrije šele ob njegovi smrti, zmagovalec ne bi mogel postati brez svoje ekipe, ki jo sestavljajo njegova žena (Katarina Stegnar), najbližji prijatelj (Primož Bezjak) ter novinar, prav tako prijatelj iz mladosti (Vito Weis).
Po uvodni intenzivno fizičnem prizoru, ki nas vpelje v svet kolesarske ekipe, se predstava po kolesarjevi smrti prevesi v nekakšno kriminalko. Na prizorišče vstopi Branko Jordan kot kriminalist, ki raziskuje smrtni primer: nesreča sicer odlično pripravljenega športnika na terenu, ki ga je ta dobro poznal; umor od sicer zveste ekipe, ki ni želela več igrati te igre; zavestna odločitev, da prekine to klovnado sam?
Kriminalistova preiskava kolesarsko areno napolni s številnimi vprašanji o smislu športnega udejstvovanja in športa kot nacionalne materije in industrije, a je v prostor navrženih toliko vprašanj, da vsa skupaj ustvarijo precejšnjo zmedo. Misli o športu se množijo brez jasne strukture in poudarkov ter razkrivajo pomanjkanje režijske ideje, kaj bi z vsemi motivi, ki jih tematsko izhodišče ponuja, sploh želeli. Ko se kriminalist kot nešportni posameznik spozna s primerom športnikove smrti, najprej vpelje osnovna spraševanja o pomenu športnega udejstvovanja, vzpostavljajo se teze o razlikovanju med tistimi, ki življenje preživijo na kavču, in tistimi, ki živijo strastno, se predajo svojim norostim, si drznejo podati v izziv, avanture. Ko v njegovo preiskovanje smrtnega primera vstopajo preživeli člani kolesarske ekipe, prihajajo na plan vprašanja o transformaciji športa v industrijo, spektakel, gledališče za množice. Nekaj teh Pograjc obarva rahlo kritično (zmaga kot edini cilj ne glede na ceno), druge nekoliko ironično (blago norčevanje iz gesla "vsi za enega, eden za vse", iz kolektivnih športnih evforij in kolektivne nacionalne hipnoze z vključevanjem slovenske himne in motivov slovenske zastave na kostumih), tretje tragično (osebne vpletenosti in odnosi).
V splošnem so konstruktivnejše predstave, ki skozi jasno strukturo vodijo k delno odprtemu zaključku oziroma vprašanjem, na katera ni mogoče enoznačno odgovoriti in ki po predstavi ostajajo v gledalcu. V Pisti sveta pa se je zgodilo ravno obratno. Skozi neodločeno in nametano jedro misli nas vodi k zaključku, ki gravitira k ideji naklonjenega odnosa do takšnega športnega udejstvovanja, ki posameznika opremi z nekoliko norosti in adrenalina, dvigne raven endorfinov do osebnega užitka in pri tem ne zapusti tega svojega bistva zaradi ciljev samih ali kolektivnih referenc. K ideji športa kot igre, v kateri uživamo, in ne športa kot gledališča, spektakla, šova za druge.
A prav tu predstavi v svoji zasnovi zdrsne. Celoten napor vloži v intenzivnost fizične naloge, a negotovemu prijemu tematike ne pomaga zgolj intenzivna in predana izvedba performerjev. Rezultat tako ostaja v mlačnosti neodločenosti med športnim spektaklom, kriminalističnim razkrivanjem skrivnosti in razmišljanja o bistvu človeške želje in specifikah družbene realnosti.