V Italiji rojena sopranistka je bila med letoma 1940 in 1966 vodilna pevka v Metropolitanski operi v New Yorku. Nastopila je v glavnih vlogah v Puccinijevi Madame Butterfly in Verdijevi Traviati ter si prislužila spoštovanje po vsem svetu.

Netipična skromnost
"Diva? Hah! Nikoli nisem bila diva, ne, ne. Kaj to pomeni? Le bog naredi divo," se je smejala Licia Albanese leta 2004, ko so jo v San Francisco Chronicle označili za eno zadnjih živečih primadon 20. stoletja. "Sem samo navadna pevka z veliko izraza," je dodala. V nasprotju s številnimi njenimi stanovskimi kolegicami je Albanesejeva tudi nikoli ni vpletala v javne spore in rivalstva z drugimi pevkami.

Albanesova se je rodila v Bariju leta 1909 in doživela svoj preboj v 30. letih prejšnjega stoletja, v operni metropoli Parmi. Sodelovala je z mnogimi velikimi pevci svoje generacije, vključno z Lucianom Pavarottijem v njegovih poznih letih kariere.

Po prvih uspehih v Italiji, Franciji in Angliji je na odru Metropolitanske opere prvič nastopila leta 1940 (številne njene sonarodnjakinje si med vojno niso upale potovati v Ameriko, ona pa je sklenila tvegati.) Ognjeni krst je prestala v vlogi Madame Butterfly, ki jo je v odpela več kot 300-krat v karieri.

Licia Albanese je s svojo natančno dikcijo in občutljivo dramsko interpretacijo odpela glavne vloge v Verdijevih operah Traviata in Otello pa v Mozartovi Figarovi svatbi, predvsem pa je blestela v Puccinijevih operah.

Dolga kariera
V kasnejših letih se je, da ne bi oslabila svojega glasu, vodilnim vlogam izogibala, vendar je s petjem nadaljevala še po 70. letu starosti. Zadnje koncertne predstave je imela z newyorškim filharmoničnim orkestrom z izvedbo muzikala Follies Stevena Sondheima v letih 1985 in 1987.

Redno je sodelovala z dirigentom Arturom Toscaninijem in snemala za založbo RCA Victor. Leta 1995 ji je predsednik Clinton izročil medaljo časti za prispevek k umetnosti.

"Najboljši je zadnji dah"
Ena od divinih najbolj hvaljenih vlog je bila tudi tragična junakinja Manon Lescaut. O slavnem prizoru smrti je nekoč povedala: "Najboljša nota je njen zadnji dah. Vse, kar slišite, je tisti izdih smrti. Dihaš in nato umreš. Če greste poslušat Manon in ne dihajo na glas, kako boste vedeli, da je umrla?"