Zanimivo sicer predstava gledališke skupine Permanently Visible ni prva, ki je težave seksualnega izkoriščanja premaknila na prizorišče zunaj gledališkega odra. Pred petimi leti je strašljiva igra Roadkill po besedilu Stef Smith in v režiji Core Bissett pobrala vse velike gledališke nagrade na Fringu. Obe predstavi sta občinstvo postavili v vlogo voajerjev in prič, a sta zavzeli drugo problematiko znotraj obsežnega polja seksualne industrije. Roadkill je kot odziv na trgovino z ženskami v središče postavil zgodbo mladega dekleta iz revnega okolja, katere obisk tete, ki naj bi ji pomagala najti delo, se spremeni v ugrabitev in prisilno prodajanje telesa.
Resnične zgodbe iz seksualne industrije
Jenny Kondol in Sarah Xanthe pa sta v Hula House spregovorili o ženskah, ki se za prostitucijo odločijo zaradi preživetja. Preden bo septembra na ogled v Londonu na festivalu o feminizmu, sproža različna mnenja na festivalu Fringe v Edinburgu, uprizorjena v stanovanju Kondolinega očeta, ki odigra tudi svojo vlogo.
15-člansko občinstvo pospremi v bordelsko sobo in se nato kot varnostnik postavi ob vrata. Avtorici in igralki se prelevita v prostitutki, odigravata resnične zgodbe iz seksualne industrije. V predstavi prevzameta vlogi mladih žensk, ki sta se spoznali na univerzi in se po študiju podali v prostitucijo, da bi odplačali študentske dolgove in preživeli svojo mlado družino.
Zavzeti se za tiste, katerih glas ni slišan
Njuna želja je, da občinstvo ne ostane neprizadeto, temveč se neposredno sooči z realnostjo življenja seksualnih delavcev, od katerih se jih je mnogo ujelo v past industrije zaradi ekonomske nujnosti. Gledalce s provokativnimi igrami izzivata, da se spopadejo s svojim razumevanjem seksualnega dela in razlogov, ki posameznike privedejo v to, začneta pa z osebnimi vprašanji gledalcem, kot na primer, ali so že kdaj plačali za seks.
Dogodek sta razvili v sodelovanju z Angleškim kolektivom prostitutk in v predstavi uporabita tudi zvočne posnetke intervjujev s seksualnimi delavkami. "Naša gledališka skupina sledi ideji, da se zavzamemo za tiste, katerih glas ni slišan, posebej za ženske," je povedala Kondolova. "Ko sva se poglabljali v tematiko seksualnega dela, sva ugotovili, da o tem zares moramo spregovoriti in pokazati, da gre za množico popolnoma normalnih ljudi, ki se morajo zateči v to delo zaradi preživetja," je dodala.
Preden sta predstavo prvič izvedli pred občinstvom, sta jo odigrali tudi za ženske v kolektivu, ki so z njima delile svoje zgodbe, saj sta želeli njihovo odobritev.
Neposredna izkušnja pomaga pri dojemanju kompleksne tematike
Le v Veliki Britaniji je po oceni od 60.000 do 100.000 seksualnih delavcev. Prostitucija sicer ni nezakonita, so pa protizakoniti zvodništvo, lastništvo bordela in ponujanje svojega telesa za denar. Kot opozarjata gledališki avtorici, stigmatizacija seksualne industrije povzroča le nadaljnjo ranljivost in ogroženost vpletenih.
"Ljudje morajo spoznati, kaj se dogaja, in da je dekriminalizacija bistvena za varnost žensk," pravi Kondolova. "Tematika vsekakor ni črno-bela, težko je reči, kaj je prav in kaj narobe, zato je še pomembneje, da občinstvo pripeljemo neposredno v prostor, da začutijo, kakšna so življenja seksualnih delavk. To je podobno, kot bi rekli: 'Če se pogledate od blizu, niste tako drugačni od teh žensk, kot bi morda radi verjeli.'"