Oglas
Predstava je nastala na podlagi ideje govora brez besed. Plesalci Primož Bezjak, Borut Bučinel, Tina Janežič, Gregor Luštek, Jana Menger in Branko Potočan pa so gledalce ob pomoči žive glasbe popeljali v svet cirkusa. V vlogi asistentke režije nastopa Rebecca Murgi, za izvirno glasbo pa so poskrbeli Tibor Mihelič, Marko Brdnik, Boštjan Narat in Vasko Atanasovski. Scenografija je delo Branka Potočana, Jake Miheliča, Sandja Mikluža, kostumografija Nataše Recer. Predstava je koprodukcija zavoda Vitkar in Cankarjevega doma. Ponovitve predstave bodo sledile 13., 28. 29. in 30. spetembra.
Cirkus po meri človekaPredstavo zaznamujeta obvladovanje telesa in tiha komunikacija s scenskimi rekviziti, ki zahteva od akterjev na odru prave akrobatske veščine. Zarjavele trobente predstavljajo igro z besedno zvezo "delati cirkus", zato skušajo s pomočjo sinteze sodobnega gledališča, življenja malih ljudi in cirkuške arene pričarati cirkus po meri človeka. V novi predstavi se je plesalec, koreograf, režiserj in scenarist Branko Potočan posvečal človeku s svojo osebnostjo, specifičnimi znanji, drugačnostmi in telesom. Avtor obravnava te vrednote povsem minimalistično, s pridihom felinijevskega humorja in z militantno natančnostjo, ki razkriva čarobnost preprostih stvari in trenutkov.
Vsakodnevne dogodke hkrati ironično problematizira in jih privablja s pomočjo tehničnih in obrtnih spretnosti sodobnega cirkusa. Plesalci se s telesi gibljejo na ozki meji med metafiziko in zaljubljenostjo v lastno podobo, ob tem pa raziskujejo prostor, ki vsebuje cel spekter mikrokozmosov, te odkrivajo plesalci z različnimi točkami, ob tem pa si pomagajo tako s telesi kot raznimi predmeti. To odkrivanje pa jih vedno znova pripelje do tanke črte med bitjo in nebitjo, na meji nemogočega.
Vsestranska interaktivnost
Branko Potočan velja za enega glavnih predstavnikov fizičnega gledališča pri nas. Leta 1994 je po večletnem sodelovanju s Plesnim teatrom Ljubljana in skupino Ultima Vez koreografa Wima Vandekeybusa ustanovil lastno skupino Fourklor. V desetih letih je z njo ustvaril deset celovečernih predstav, svojo ljubezen do plesa pa je uresničeval tudi kot svetovalec, koreograf in plesalec ob sodelovanju z številnimi drugimi priznanimi režiserji, gledališči in plesnimi skupinami. Med temi velja omeniti zlasti Matjaža Pograjca, Mladinsko gledališče Ljubljana, Narodno pozorište Sarajevo, Betontanc.
V svojih predstavah, med katerimi so Ukradena pesem, Nekje vmes, Območje za pešce, Kekec in Sanjam spomin, a se spominjam sanj, Potočana prepoznavno uvrščajo v slovenski umetniški prostor. Zaznamovane so zlasti z interakcijo, ki je navzoča tako med človekom in njegovim okoljem, med plesalci na odru, med akterji in rekviziti, zgodbo in gibom, igro in glasbo, humorjem in resnico kot umetnostjo in občinstvom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje