Drama bi se skoraj morala imenovati Lady Macbeth. Pregovor pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, v primeru Macbetha velja, da za oblastiželjnim moškim stoji njegova še bolj oblastiželjna družica. Foto: Flota
Drama bi se skoraj morala imenovati Lady Macbeth. Pregovor pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, v primeru Macbetha velja, da za oblastiželjnim moškim stoji njegova še bolj oblastiželjna družica. Foto: Flota
Shakespeare v Macbethu predstavi družbo, v kateri je humanost in vsaka univerzalna etika v zelo betežnem stanju. Foto: Flota

Sodobna gledališko-plesna priredba najkrajše Shakespearove tragedije je bila v okviru poletnega ljubljanskega festivala premierno uprizorjena v Festivalni dvorani. Tragično zgodbo o peripetijah, povezanih z zasedanjem škotskega prestola, je tokrat na novo 'ukrojil' režiser in koreograf Matjaž Farič. Glavno vlogo Macbetha, ki mu tri čarovnice (Jurij Drevenšek, Domen Valič in Blaž Šef) napovedo, da bo postal kralj, je Farič namenil Matevžu Biberju in Gregorju Lušteku. Srdito in pohlepno Lady Macbeth igrata Judita Zidar in Rosana Hribar, Banquo, kateremu čarovnice napovedo, da bo zaplodil nov kraljevi rod, pa je Rok Matek.

Macbeth je mrtev, a vseeno živi. Pomnožen.
Kakovost Shakespeara je bil njegov pronicljiv študij človeške narave. Opazovanje večnih slabosti človeškega značaja je porodilo brezčasne oziroma večno aktualne drame. To je tudi tisto, zaradi česar je Shakespeare 'hvaležen' za prirejanje. Besedilom, ki jih je zapisal v elizabetinski dobi, je tako vedno znova mogoče dati sodobno obliko. To je tudi spoznanje Matjaža Fariča in dramaturginje Simone Ješelnik. Ješelnikova je tako v besedilu k predstavi med drugim zapisala: "Naša gledališka uprizoritev seveda jasno izpostavlja vprašanje oblastiželjnosti, s čimer je pravzaprav prežeta celotna zgodovina človeštva. In čas, v katerem živimo, je prežet s tem. V resnici živimo v macbethovskih časih. Macbeth je gotovo uprizoritev, ki se noče izogniti kritiki aktualnih družbenih sprememb, ampak jih celo ocenjuje kot vsega prezira vredne."

Aristotelovska tragedija ne obstaja več
Poleg izpostavljanja večnih eksistencialnih vprašanj je Shakespeare v tem trenutku aktualen še zaradi nečesa. Opisuje namreč tisti zgodovinski čas, ko je še živelo junaštvo; ko so ljudje še poznali pojem ponosa. Danes se zdi, da tragičen junak v dobesednem aristotelskem smislu, ki se zruši iz sreče v nesrečo in ki si pravzaprav zavestno upa tvegati ta padec, ne obstaja več. Družba je mlačna, povsem v duhu Nietzschejevih besed iz Somraka bogov: "Močno se bojim, da je sodobni človek za nekatere pregrehe kratko in malo prekomod: tako da te dobesedno izumirajo." Krvi na cestah je tako danes manj, sovraštva enako, pritlehnosti pa več kot nekoč. Še ena postavitev Macbetha tega seveda ne no spremenila, morda pa bo vsaj v gledalcih vzbudila kanček ponosa, da so vsaj oni tisti, ki 'vedo'.

P. B.