Režiserka je predstavo zasnovala kot "primer Medeja", gledalci pa so v njej postavljeni v vlogo porotnikov. Z izjemnim igralskim izzivom vloge ženske, ki se nezvestemu možu maščuje z najbolj nedoumljivim med zločini, se je spopadla Nataša Barbara Gračner. Igralka je Medejo skozi proces dela doživljala kot vlogo, v kateri je že vnaprej obsojena, kakršno bo doživel tudi vsak gledalec.
Ženska, ki se je prisiljena spopasti s svojim mitom
Rimski mojster stila Seneka je v 1. stoletju mitski zgodbi o Medeji dal dimenzije, ki daleč presegajo intimna, družinska razmerja. Uboj lastnih otrok je tragični vrhunec nesrečne zgodbe, vendar Medejina dejanja so del muhaste usode, vpeta so v vzročno-posledično mrežo nezaslišanih zločinov in postopkov v okrutnem in brezobzirnem boju za preživetje, položaj in oblast. To je tudi zgodba ženske, ki se mora spopasti ne le s svojimi čustvi in svojimi tožniki, ampak tudi s svojim mitom.
Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor Medejo razume kot metaforo stanja današnjega sveta, v katerem so ljudje prav tako ponižani, razžaljeni, izbrisani ...
Evripidova in Senekova Medeja sta edini, ki sta se ohranili do današnjih dni. Po besedah dramaturginje Jere Ivanc je Senekova zelo odprta za interpretacije in zelo sodobna v občutenju sveta. Po režiserkinih besedah je bila ravno odprtost uprizarjanje eden izmed razlogov, da se je odločila za režijo. Odločilna pa je tudi izbira igralke za naslovno vlogo, saj mora biti ta za vlogo Medeje rojena, da zmore izjemen igralski izziv. Predstava je za naš čas nenavadna, pravi, saj temelji na besedi in notranjem doživljanju.

Poleg Nataše Barbare Gračner v predstavi igrajo tudi Maja Sever, Ivo Ban, Matjaž Tribušon in Zvone Hribar. Glasbo, ki jo je napisal Drago Ivanuša, v živo izvajata Ivanuša in Enos Kugler ali Rok Šinkovec in Kugler. Meta Hočevar je poskrbela tudi za scenografijo, kostumografinja predstave je Bjanka Adžić Ursulov, video je oblikoval Nejc Saje.
Antični avtor, ki je sooblikoval dramatiko renesanse
Za tragedije rimskega pisatelja in filozofa Seneko se ne ve, ali so jih v času njegovega življenja uprizarjali, njegovo umetniško izročilo pa je zares oživelo šele proti koncu srednjega veka, čas, ki je prinesel novo zanimanje za antiko. Na pozni srednji vek je vplival kot filozof moralist, s svojimi krvavimi in okrutnimi tragedijami, patosom in bogato retoriko pa je odločilno sooblikoval dramatiko renesanse in klasicizma.