Stane Polik se je rodil v Ljubljani. S 15 leti se je najprej vpisal v dramsko šolo in začel nastopati v manjših dramskih vlogah. Koreograf Peter Golovin je na urah ritmike opazil njegov plesni talent in še istega leta (1934) je Polik prvič zaplesal v baletu Od bajke do bajke. Čez dve leti je dobil stalno zaposlitev in od takrat je bilo njegovo življenje povezano z baletom.

V baletno umetnost ga je uvajala balerina Erna Mohar, pozneje je svoje znanje nadgrajeval pri Maksu Kirbosu, kateremu je leta 1940 sledil v milansko Scalo, kjer je bil takoj sprejet. Kmalu po začetku vojne se je vrnil domov, kjer je bil skupaj z nekaterimi gledališkimi kolegi interniran v Gonars.

Po vrnitvi leta 1943 je začel dobivati prve solistične vloge, leta 1947 pa je postal takrat najmlajši baleti solist. Do upokojitve leta 1968 je ustvaril več kot 60 vlog najrazličnejših žanrov.

Še posebej je blestel v baletih Ohridska legenda, za katerega je dobil Prešernovo nagrado, Bahčisarajska fontana in Ognjena ptica. Med njegove velike stvaritve pa je, kot je v Delu zapisal starosta slovenskega baleta Henrik Neubauer, treba prišteti še naslovni vlogi v Othellu in Vragu na vasi, vlogo Rdečkastega jopiča v baletu Noč na Lisi gori, Severjana v Kamnitem cvetu, Franca v Coppelii, Rothbarta v Labodjem jezeru, kneza v Srednjeveški ljubezni ter Don Alvara in Jeauffra v Danini.

Enako uspešno je podajal komične vloge mačehe v Pepelki, naslovno vlogo v Lisici zvitorepki, pijanca v operi Zaljubljen v tri oranže in druge. Za življenjsko delo je leta 1971 dobil red dela z zlatim vencem.