S težko ulovljivim vprašanjem pojava življenja se v novi predstavi lutkovni predstavi za odrasle pod režijsko taktirko Tina Grabnerja ukvarjajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

V okviru 15. mednarodnega bienalnega festivala sodobnih lutkovnih umetnosti bo na Odru pod zvezdami premiera predstave Tihožitje: Devet poizkusov, kako ohraniti življenje.

V predstavi poskušajo ustvarjalci z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi razumeti tisto, kar ljudi dela žive.

Lutkovni medij je tisti, ki na odrskih deskah razpira vprašanje razmerja med življenjem in smrtjo, saj lutkarji vedno znova ustvarjajo iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Tako lahko z natančno animacijo povrnejo življenje tudi živalim, ki so padle pod človeško roko. Vsaj za kratek trenutek gledališke iluzije lahko tako poskusijo zaceliti družbene rane in se postaviti zoper izkoriščevalsko razmerje med človekom in živaljo.

Taksidermija, umetnost ohranjanja živalskih teles, je bila v viktorijanski dobi predvsem kurioziteta in simbol prestiža oziroma okras visoke družbe v imenu naravoslovnih znanosti. Razumemo jo lahko kot metaforo za ljubezen do narave ali za družbeno sprenevedanje in antropocentrično izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem, čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo lastninjenja smrti in življenja.

Predstava Tihožitje taksidermijo in idejo ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko.

Igrajo Asja Kahrimanović Babnik, Iztok Lužar in Zala Ana Štiglic. Dramaturgijo podpisuje Tjaša Bertoncelj, scenografija je delo Sare Slivnik, kostumografka je Sara Smrajc Žnidarčič, avtor glasbe pa Mitja Vrhovnik Smrekar. Tihožitje je nastalo v koprodukciji LGL-ja in zavoda Flota.

Med plesom in magijo vizualne impresije
Režiser Tin Grabnar se že od zgodnjih let intenzivno udejstvuje na področju performativnih in uprizoritvenih praks. Široko razumevanje gledaliških praks in različnih uprizoritvenih postopkov mu omogoča, da v svojem delu povezuje elemente plesa, improvizacije, sodobnega lutkarstva, magije, performansa in vizualne umetnosti. V svojih predstavah tematizira sodelovanje, skupnost, skupinsko dinamiko in nemoč. Raziskuje gledališko komunikacijo, preverja širok spekter različnih uprizoritvenih strategij in vzpostavlja skupinski proces nastajanja predstave.