"Socialna komedija", kot jo označujejo, prikazuje zgodbo Alda in Micike, ki se s socialnega dna povzdigneta do stanovanja in službe, nato z novo državo ostaneta brez stanovanja in na koncu življenja še brez sobe v domu za ostarele ter pristaneta prav tam, kjer sta se spoznala - pod dravskim mostom. V najnovejši komediji enega najuspešnejših slovenskih komediografov Toneta Partljiča, ki že potuje po slovenskih odrih, igrata Mojca Partljič, avtorjeva hči, in Renato Jenček.

Predvsem gre za veliko ljubezensko zgodbo, ki občinstvo gane vse do smeha in solz. Tako jo je razumel tudi režiser Vinko Möderndorfer, ki je komedijo na oder postavil s spoštovanjem do besedila in uglašeno z avtorjevim humornim pristopom k razumevanju posameznika v stiski. To je tisto, kar med drugim zaznamuje Partljičevo pisanje in na kar je še posebej občutljiv ob uprizarjanju svojih komičnih tekstov, kadar jih želijo preobrniti v resne drame. V pogovoru o predstavi Aldo in Micika, ki je nastala, je v produkciji Café teatra in v sodelovanju z EPK-jem Maribor, je tako opozoril tudi na položaj komedije pri nas – tako na podcenjevanje gledališke stroke kot na sprevračanje njene umetniške vrednosti zaradi prazne zabave in služenja.
Ob predstavi ste povedali, da ste besedilo v sebi nosili že desetletja, a ste ga napisali šele na pobudo igralca. Kaj je bila prva zamisel za besedilo - zgodba vaše mame, zgodba vašega mesta ali kaj drugega?

Pobuda je prišla od igralca Iva Godniča, ki se je moji hčeri potožil, da ga imajo za šaljivega igralca, sam pa bi rad igral v vedri predstavi, ki bi imela tudi poanto. Ivo je Primorec, Mojca Štajerka, sam pa sem že dalj časa premišljeval, da bi napisal kaj o Primorcih, ki so prišli v Maribor po 1. svetovni vojni. V Maribor je med soško fronto in po 1. svetovni vojni prišlo okoli 3.000 Primorcev. Tam so veljali za male don juane, bili so lepo oblečeni, glasni in so zapeljali kar veliko Štajerk. Razmišljal sem tudi o zgodbi moje mame, nezakonske hčere dninarice, ki ni vedela za svojega očeta. V moji literarni podobi je mama imela neke vrste obsesijo, da ne sme zanositi ali roditi otroka brez očeta. Tako sem v zgodbo vpeljal dimenzijo zrele ženske, ki bi se rada ljubila, a ima psihično zavoro pred ljubeznijo. Ko sem se pogovarjal z njima, sem razmišljal ravno o tem in igro sem napisal zanju. Godnič naj bi imel že sklenjen dogovor s producentom, a se je pozneje izkazalo, da dogovor ne drži, med nami je prišlo tudi do nesporazumov in Vinko Möderndorfer, s katerim smo bili dogovorjeni za režijo, je predlagal Renata Jenčka, s katerim je že sodeloval tako v gledališču kot pri filmu. Malo me je skrbelo, kako bo Jenček obvladal primorščino, a se je izkazalo, da je doma iz Postojne in je svojo vlogo opravil odlično, Mojca pa je tudi odlično zagrabila štajerski dialekt.
Sprva se oba delata pomembna drug pred drugim. Nihče ne prizna rad, da je nič. Ona trdi, da je hčerka bogatega kmeta, za katerega prodaja čebulo, on pravi, da je bil mornar v Trstu in da je preplul pol Sredozemlja. Izkaže se, da ona nima nikogar in je skrajno revna, on pa je bil le reven delavec v Trstu. Ko začetni napuh odpade, ugotovita, da nimata ničesar, razen drug drugega. Ona se še neporočena pred vojno res ljubi z njim, potem pa Aldo zbeži pred Nemci in Micika je prepričana, da se ji je zgodila ista usoda kot mami. Med 2. svetovno vojno je namreč Hitler v Mariboru vzklikal: "Čičen raus!" Zapovedal je, da morajo Čiči in tudi vsi tisti, ki so v Maribor prišli po 1. svetovni vojni, zapustiti mesto. Ne le Nemci, tudi mnogi Slovenci v Mariboru so vsem Primorcem žaljivo pravili Čiči, ker so bili nekateri tudi jih iz krajev, kjer je Čičarija, niso pa ločili med tistimi iz Trsta, Nabrežine ali celo Devina. Tako ju vojna loči.

Micika nato v nemškem jeziku prodaja luk mestnim gospem, po vojni pa jo sprejmejo v kmetijsko obdelovalno zadrugo in prvikrat dobi službo kot prodajalka čebule. Ko se Aldo vrne, se začne skorajda "happy end" zgodba. Ker je že prej lepo pel, tako kot veliko Primorcev v tem času dobi službo v Slovenskem narodnem gledališču kot zborist v operi. Ker je iz Gonarsa pobegnil k partizanom, mu tam ponudijo tudi možnost kadrovskega stanovanja, če bi le bil poročen. Tako Aldo priteče na trg, dobesedno vzame Miciko iz čebule, se v enem dopoldnevu poročita in drugi dan dobita stanovanje. Pozneje se jima uresničita dve veliki želji – on dobi priložnost, da v Traviati kot solist zapoje tri besede – K večerji prosim –, ona pa postane čistilka v gledališču in pozneje celo rekviziterka. Najprej je postala tovarišica, potem celo gospa. To je njun najvišji vzpon in oba sta srečna.

Z nastankom nove države sta oba že stara. Ker privatnik ali tajkun kupi celotni blok in nimata denarja za odkup nekdaj družbenega stanovanja, ga izgubita in gresta v dom. A Micika ima prenizko pokojnino in občina po zakonu krije razliko. V času krize leta 2012 pa prejmeta odločbo, da občina nima več denarja in tako ju pri približno 100 letih odpustijo in umreta pod dravskim mostom, prav tam, kjer stoji tržnica in sta se nekoč prvič srečala.

Skozi njuno zgodbo gledalce popeljete tudi skozi zgodovino slovenskega naroda in vplive, ki jih ima na življenje preprostih posameznikov.

Njuno usodo so ves čas pogojevale okoliščine, družbeni sistem, druga svetovna vojna, osamosvojitvena vojna itd. in moj komentar na to je tudi vključen v igro, ampak bistveno je, da so se njune sanje uresničile. Skozi celotno igro je osnovna poanta, ki sem jo želel sporočiti: "Nič hudega, samo da imava drug drugega." Največ je vreden človek, ki je tvoj. Ker se poročita pozno, tudi nimata otrok, ampak imata samo drug drugega. Dosegla sta svoj mali košček sreče. Ona je postala rekviziterka, on je zapel svoj solo stavek – pa čeprav gre le za tri besede. Njune sanje so se uresničile.
Skozi njuno zgodbo je v ozadju podan tudi kritičen pogled na današnjo družbo. Ali gre res vse na slabše ali nam niti ni tako hudo in imamo le malo nostalgije po preteklih časih?

Veljam za avtorja, ki pogosto satirično in kritično obravnava svet okoli sebe, vse od Ščuke pa ni, Moj ata, socialistični kulak ... Res pa je, da kažem tudi, da smo pravzaprav vsi pod kožo krvavi, in poskušam razumeti tudi tiste, ki so negativni, pri tem pa se sam kot avtor ne pretvarjam, da sem kaj boljši. Človeško je eno in drugo. Smešno najdemo v razkoraku med posameznikom, ki je pod kožo krvav, in med njegovimi patetičnimi, lažnivimi, političnimi besedami pred drugimi. Ampak v tej komediji je bil moj prvi namen prikazati osebi, ki se imata radi in plujeta skozi viharje zgodovine.
Ko sem igro napisal pred letom dni, nisem vedel, kaj se bo zdaj dogajalo z mariborskim županom. V igri Aldo in Micika ležita pod mostom, ko jima zazvoni telefon, ki sta ga v domu dobila za darilo ob 100-letnici, in ju direktorica doma sprašuje, kam sta odšla, saj bi se župan ob njuni 100-letnici rad fotografiral z njima, televizija pa naj bi posnela predajo šopka. Malo se norčujem iz politikov in ljudi na položaju, ki 1. januarja obiščejo dom za ostarele ali bolnišnico ter iz tega ustvarijo medijske zgodbe, da bi pokazali, kako plemeniti so, čeprav v resnici niso poskrbeli za ljudi. Igro tako zaključi mariborski župan, a ko sem končal pisati, nisem vedel, da bo imela danes še dodatne pomene.

Zdi se precej nenavadno, da Aldo in Micika svet doživljata tako pozitivno, skozi ljubezen, hvaležnost in vdanost, glede na vse, kar se jima je dogodilo.

Ko Micika dobi pošto, v kateri piše: "Spoštovana gospa Marija, prosimo vas, da zapustite dom do 12. ure …", je že malo senilna in takšno naslovitev razume kot spoštovanje, česar prej nikoli ni doživela. Takšne male stvari, ki jih niti ne razume, jo radostijo.
Predstava vzbuja veliko smeha med občinstvom, a na koncu se ta spremeni v bolj otožna občutja in ganjenost. Že pred nekaj leti ste rekli, da so najuspešnejše komedije tiste, ki so nekje na robu štosa in veselosti ter bridkosti - ne le smešne, ampak tudi kritične, otožne, morda celo tragične. Kakšne so dramatikove misli ali želje glede občutkov gledalcev, ko uro smeha prekine s tako žalostnim koncem?

Moja izkušnja ob nekaterih uprizoritvah je, da se je publika dobro uro krohotala, na koncu pa je skorajda cela dvorana začela jokati. V Ljubljani je bila publika malo zadržana, zlasti na premieri, na Ptuju, v Slovenskih Konjicah in v Mariboru pa so predstavo sprejeli s skrajnim navdušenjem in jokom na koncu, kar me je presenetilo. Mislil sem, da bo socialna poanta na koncu šokirala, ampak gledalci so bili presunjeni. To je epopeja ljubezni.
Zelo sem zadovoljen, kako je predstavo zrežiral moj prijatelj Vinko. Včasih imam težave z režiserji, ki mislijo, da so boljši kot jaz in popravljajo moje komedije tako, da v njih iščejo nekaj več. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem napisal komedijo, potem pa umetniška ekipa v komediji prepoznava dramo in išče elemente, za katere mislijo, da so pomembnejši. Vinko pa je razumel moj namen. Mislim, da Mojca še nikoli ni bila tako dobra in presunljiva kot ravno v tej vlogi, morda tudi zato, ker se ji zdi, da igra mojo mamo. In tudi Renato je odličen.
Zdi se mi, da se skozi smeh in solze lahko pove največ. Star sem že in morda tudi starokopiten v pogledu na gledališče, ampak mislim, da v gledališče sodi nekaj čustvenosti, smeha in solz poleg vseh vrst akrobacij, kričanja, slačenja in agresivnosti, ki so se danes v veliki meri udomačili v gledališču. Zdi se mi, da publika ceni smeh in jok. V gledališču sem bil v službi 20 let, zadnjih 5, 6 let tudi kot umetniški vodja in povsod sem imel težave. Stari Grki so poznali dve gledališki maski. Ena se joče, ena se smeje. Pri nas je zelo redko, da se ljudje v gledališču smejejo. Imamo resne drame, filozofske drame, fizične drame itd., kadar pa sem dal na repertoar komedijo, da se je publika smejala, so vedno prišle kakšne resne dramaturginje in mi razlagale, da je "pod nivojem", da igramo Feydeauja ali kakšno drugo komedijo. Mislim, da se mora v gledaliških hišah slišati smrtna tišina, kadar gre za pomembne drame, lahko tudi vpitje ali jok, mora pa se slišati tudi smeh.
Iva boli ravno to, da se mu ljudje samo smejijo, da se smejijo gegom. Jaz pišem komedije s poanto, želim podam resno sporočilo v obliki komedije, če se mi le posreči. Nasploh velja, da je komedijo težje napisati kot dramo. Občinstvu ne moreš prodajati poceni štosov. Publika je užaljena, če jo podcenjuješ.

Kako je torej s komedijo med Slovenci?

Na neki način iščem človečnost v človeku, ki je kdaj smešen, kdaj pa nesrečen. Čeprav sem poskušal napisati tudi tezno, skorajda filozofsko dramo, mislim da nimam te dimenzije v sebi. Imam pa nekakšno prostodušnost in razumevanje za malega človeka v stiski. Že Aristotel je rekel, da tragedija govori o bogovih in kraljih, komedija pa o služabnikih in nižjem sloju. Sam se nehote tega držim.

Prepričan sem, da smo Slovenci do komedije skrajno dvolični, česar pri drugih kulturnih okoljih nisem opazil. V Moskvi imajo teater komedije in satire, Francozi imajo Comédie-Française, v Zagrebu Mestno gledališče Komedija itd. Trdno sem prepričan, da bi Slovenci morali imeti – tako kot imamo Slovensko narodno gledališče Drama – tudi Slovensko narodno gledališče Komedija in da bi morali spodbujati domače komedije. Kar zdaj pišem, se mi zdi skorajda žalitev komedije. Komedijo Aldo in Micika sem napisal z veseljem, ker sem te teme nosil v sebi že dolgo. A sicer mi gledališča skoraj ne naročajo tekstov, različne skupine pa mi naročajo, naj napišem komedijo za tri ali še raje dva igralca, brez kostumov, da ne bo predrago, takšno komedijo, da lahko sceno damo v avto in potujemo okoli ter mlatimo pare. To je smrt za komedijo. Komedija potrebuje enako dobro gledališče kot drama. Kako bomo igrali Za narodov blagor ali Revizorja ob takšnih pogojih, ki nam jih danes ponujajo? Nič nimam proti monokomedijam, nekatere so dobre, ampak veliko stand-up komedij, ki jih zdaj lahko vidimo in jih propagirajo tudi nekateri televizijski programi, skorajda niso za gledati. Pohvalil bi prvo gledališče pri nas, ki se je ukvarjalo predvsem s komedijo – Špas teater. Ampak komedija ni samo špas. To je povsem resna umetniška disciplina in mora biti uprizorjena in napisana z maksimalno skrbjo in odgovornostjo, če hočemo še kdaj dobiti kakšnega Gogolja ali pa Molièra.
Komercializacija ...

Je prehuda! Repertoarna gledališča, ki dobijo državno dotacijo, bi morala vseeno posvetiti nekaj skrbi tudi slovenski komediji. Zdaj smo res komercialni zabavljači, in to me žali.
Kakšna bi bila igra, ki bi govorila o Aldu in Miciki, ki se rodita v generaciji njunih vnukov?
To morajo napisati tisti, ki bodo živeli za mano. Sam bom zdaj poskušal napisati komedijo, v kateri bi bila glavna oseba diplomantka slavistike, morda magistra, 24- ali 25-letnica, ki na nobeni šoli ne dobi službe in se vdinja kot hišna pomočnica, da lahko preživi. Tam ne pove, da je študirala, saj ji ne bi dali dela. Mnogi morajo zamolčati izobrazbo, ker jih s previsoko izobrazbo ne bi vzeli na delo. Želel bi napisati, kaj pomeni, ko mora mlada izobražena oseba delati pri bogatejših, pri tem pa prikrivati svojo višjo izobraženost, v slogu Gribojedove komedije Gorje pametnemu. Zdi se mi, da bo ta junakinja neke vrste vnukinja generacije Alda in Micike.