Oddaja, ki jo pripravlja Marjana Ravnjak, tokrat predstavlja nekaj avtopoetik prepoznavnih režiserjev, ki v zadnjih desetletjih zaznamujejo slovensko gledališče. Ujamete jo lahko ob 23.00 na Prvem programu Televizije Slovenija.

Sodobne uprizoritvene prakse pogosto ne uporabljajo več klasične dramske forme, ampak jo nadomestijo z nedramsko. Od 60. let prejšnjega stoletja soobstajata dramsko in postdramsko gledališče. Prof. dr. Tomaž Toporišič, ki na AGRFT poučuje dramaturgijo in študije scenskih umetnosti, pove, da je v 20. stoletju prišlo do močnega odpora do vse klasične umetnosti. Pojavile so se težnje po dekonstrukciji vsega, kar je bila dramska forma. Pozneje pa se dramska forma v novih oblikah pojavi v zelo spremenjeni obliki. "Na eni strani absolutna drama začenja dobivati lastnosti epskega in liričnega s tem, da se struktura spreminja. Če vzamemo leto 1970 za ločnico, izjavi, da je gledališče mogoče delati iz česar koli, ne potrebuje več dramskega teksta, lahko ga delamo tudi iz telefonskega imenika. Izkaže se, da dramsko ni več nujna sestavina gledališča, ampak ena od možnih sestavin. To se je vse dogajalo tudi v slovenskem prostoru v več naletih, B. Baranović Gledališče v krogu, Oder 57, Topla greda, Pupilija, pa vse do današnjega dne," pove.

Avtorji različnih generacij so s svojim avtorskimi pristopi spreminjali dramsko formo. V 60. letih je bil to Dušan Jovanovič, nato v 80. letih Vito Taufer, Dragan Živadinov in Tomaž Pandur, v 90. na primer Bojan Jablanovec, danes so med najvidnejšimi Jernej Lorenci, Tomi Janežič in Žiga Divjak.

Jablanovec pove: "Odmik od dramske konvencije se je zgodil postopoma skozi izkušnjo dela v gledaliških institucijah. Iskanje kolektivnega ustvarjalnega naboja znotraj uveljavljene konvencije dramskega gledališča. Ta odločitev na začetku je bila zelo zavestna. Zdelo se mi je, da lahko znotraj utečenih institucij z določenimi režijskimi postopki uvedem neko novo režijsko prakso, ali če rečemo temu, dogmo, s katero bi postopoma z evolucijo predstav našel ta kolektivni spirit, spiritus agens. Izkazalo se je, da je produkcijski model institucionalnega gledališča preveč rigiden." Ob tem seveda ne moremo mimo Via Negative. "V bistvu je Via Negativa temeljila na preprostih postulatih, zahtevah: izvajalec stoji pred gledalci in zato mora pred njimi stati s svojo

mislijo, telesom in svojo odločitvijo. Sam sebi je edino merilo smisla," razloži Jablanovec.

"Spremenilo me je ukvarjanje z življenjskimi zgodbami ljudi"
Janežič je med drugim spregovoril o svojem ukvarjanju s psihodramo. Pravi, da ga je spremenila kot človeka, hkrati pa tudi poklicno zaradi drugačnega pogleda na to, kar igra je. "Jaz se ne ukvarjam z dobesednim prevajanjem psihodrame v gledališče. Me je pa spremenilo ukvarjanje z življenjskimi zgodbami ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli srečal. Tudi ta dodekalogija, s katero se zdaj ukvarjam, je v resnici dodekalogija zgodb," pravi.

Predstavnik mlajše generacije režiserjev Žiga Divjak pravi, da v gledališču išče, kako nagovoriti trenutek, ki ga živimo. "To poskušam narediti na različne načine, neinspirativno mi je to početi na obstoječa, klasična dramska besedila. Lahko pa nagovorimo našo čutnost, občutek časa z nekimi drugimi sredstvi. Tu je dokumentarno oz. snovalno gledališče, ki odpre drugo polje, drug način, kako spregovoriti o temah, ne le, da se nanje samo nanašamo, ampak jih lahko razpremo v svoji kompleksnosti."

V zadnjem obdobju se je na odru zvrstilo več epskih predstav, od Visoške kronike, Pogovorov o ljubezni, Frančišek, Pohorski bataljon. Jernej Lorenci o teh pove: "Na neki točki sem čutil, ali se pogovarjati o dramskih besedilih ali se pogovarjati o temi, motivu. Včasih je že to dovolj. In kaj specifična tema potrebuje, kateri material potrebuje? Tako, da mi je ta postopek absolutno bližji. Nič nimam proti dramskemu gledališču, nasprotno, zdi se mi fenomenalno."

Več pa v oddaji Umetnost igre, ki besede režiserjev prepleta z bogatim arhivskim gradivom, ob 23.00 na TV SLO 1.