Litostroj z izvornim imenom Titovi zavodi Litostroj je bil v času socialistične Jugoslavije eden največjih industrijskih kompleksov v državi. Zgodba o tovarni, kjer so med drugim izdelovali turbine za hidroelektrarne, v nekem obdobju pa tudi sestavljali avtomobile, je znana. Manj znano pa je, da je bil kompleks že pred desetletji povezan z umetnostjo. Leta 1979 je tam začela ustvarjati vizualna umetnica Duba Sambolec.

Pred nekaj leti nam je povedala: "Sem preprosto napisala pismo generalnemu direktorju. Takrat ni bilo spleta in se je bilo treba potruditi že, da si našel pravo osebo v imeniku. Vprašala sem, ali bi mi dovolili delati projekte v tovarni. In direktor je rekel, da z veseljem. Samo podpisati sem morala, da oni ne odgovarjajo, če se mi kaj zgodi." Tovarno kot delovni prostor je sicer spoznala že prej, na umetniški koloniji v neki tovarni v Sisku. V Litostroju je svoje velike skulpture, zaradi katerih so nekateri o njej govorili kot o 'šlosarki', z nekaj premori ustvarjala več kot 10 let.

Gledališče v večnamenskem objektu L56
Območje Litostroja, na katerem danes sicer deluje več gospodarskih družb, bo znova gostilo umetnost. V večnamenskem prireditvenem L56 bo namreč z začetkom gledališke sezone 2024/25 začela delovati ljubljanska Drama. Zadnja dela na začasni lokaciji obeh odrov našega osrednjega narodnega gledališča še potekajo, Marjana Ravnjak pa se je srečala z režiserjema, ki bosta prva preizkusila novi veliki oder. To sta italijanski režiser Paolo Magelli in v Beogradu rojena režiserka Ivana Djilas.

Zakulisje je bolj zabavno kot dogajanje na odru
Djilas, ki na oder postavlja situacijsko komedijo Michaela Frayna Hrup za odrom, je med drugim povedala: "Meni se je zdelo blazno duhovito, da se v tem trenutku, ko se mi selimo, dela komad o tem, kako gledališče samo sebe vidi." Izhodišče drame z izvirnim naslovom Noises Off, ki je bila prvič uprizorjena leta 1982, je bilo Fraynovo spoznanje, da je dogajanje v zakulisju zabavnejše kot na odru. Do te ugotovitve je prišel leta 1970, ko je z roba odra gledal uprizoritev svoje drame The Two of Us (Dva od nas).

Uprizoritev Ivane Djilas bo na svojstven način vzpostavila vez med domicilom Drame, ki je vstopila v obdobje prenove in dograjevanja, in začasnim novim prizoriščem. Režiserka je namreč vztrajala, da se v predstavi 'recklirajo' stare scenografije in rekviziti ter celo oprema internega bifeja.

Hrup za odrom je strukturiran kot igra v igri. Na odru namreč potekajo priprave na uprizoritev farse z obilo situacijske komike. V izvirniku dramo zaznamuje v 16. stoletje umeščeno dogajanje, ki vključuje dekleta, ki v spodnjem perilu tekajo naokoli, in starejši moški, ki 'spuščajo hlače'; veliko je tudi odpiranja in zapiranja vrat. A počakajmo na začetek novembra, ko bo predstava prišla na spored.

Prvi bo oder preizkusil Paolo Magelli
Že mesec prej pa bo veliki oder krstil mednarodno uveljavljen režiser Paolo Magelli, Čeprav je bil rojen v Italiji, ga označujejo tudi kot italijansko-hrvaškega režiserja, saj se je pred več kot 30 leti preselil na Hrvaško, s slovanskim okoljem pa ga je že prej povezal študij slavistike.

Drama, ki jo je Gorki napisal v zaporu
Magelli tokrat v Drami na oder postavlja dramo Otroci sonca, ki jo je Maksim Gorki napisal v zloglasnem sanktpeterburškem zaporu, petropavlovski trdnjavi, ki je bila zapor za visoko rangirane politične zapornike. Gorki je bil finančno zelo uspešen literat, del zaslužka pa je prelil v podporo ruski socialnodemokratski delavski stranki in se povezal tudi z njenim boljševiškim krilom oziroma z Leninom ter polihistorjem in boljševiškim revolucionarjem Aleksandrom Bogdanovim.

Kultura naj se širi tudi na rob Ljubljane, denimo v Šentvid
Magelli z Dramo ne sodeluje prvič, od prvega prihoda v Ljubljano leta 1975 se je vedno znova vračal in nanizal več sodelovanj tudi z drugimi slovenskimi gledališkimi hišami. V Drami je nazadnje režiral leta 2016, in sicer Zaljubljenca Carla Goldonija. Tedaj je v enem od intervjujev dejal, "/…/ da ima zdaj Ljubljana veliko možnost, da širi ta svoj duh na periferijo, zunaj mesta, da se kultura krepi tudi tam. To je nekaj, kar Dunaj že ima: difuzno atmosfero, ki je ne more nihče "pojesti". Če se ta energija, duh mesta osredotoči zgolj na strogi center, potem je to namreč mogoče, če pa se bo ta naboj zdaj širil, po periferiji, recimo v Šentvid (v Šentvidu je tedaj živel, op. P. B.), da se tudi tam stvari olepšajo in se začne financirati profesionalna kultura, če se lahko tako izrazim."

Meščanstvo, zazrto v svoj banalni svet, ki ne opazi niti epidemije kolere
Delo, s katerim se Magelli sooča tokrat, je pravzaprav družbena kritika, kritika meščanov, zaprtih v svoj svet; zazrtih v svoj svet in 'okupiranih' s svojimi banalnimi težavami. Ne zavedajo se niti epidemije kolere, ki razsaja zunaj, niti grozečega grmenja topov. Magnelli je Marjani Ravnjak o besedilu in njegovih likih povedal: "So ujetniki svojih strasti in ne zavedajo se, da je zunaj epidemija kolere. Da, tega, da je zunaj epidemija, pa tudi, da zunaj nekaj propada, da zunaj svet propada. Poskušali smo poustvariti zapor, ki je zloben, obenem pa igralcem omogoča tudi uporabo humorja."

Otroci sonca so posredno političen tekst, Magellija pa je v nekem obdobju zanimalo tudi neposredno politično gledališče. Predvsem je bilo to zanj značilno v času kriz in vojn na območju nekdanje Jugoslavije. Političnost tokratne uprizoritve je nakazal tudi v pogovoru za tokratno oddajo Umetnost igre: "Mislim, da to besedilo dobro odseva čas, v katerem živimo. Čas, ko se ljudje ne zavedajo tragedij, ki se dogajajo v njihovi bližini. Lahko bi rekli, da Gorki pripoveduje o neprepustnosti duše. O zavedanju, da je ta svet bolan, zelo bolan, toda obenem se izogiba temu, da bi liki to uvideli."

O dekletih, ki se s šolske ekskurzije vrnejo noseča
Z Magellijevo predstavo bo Drama veliki oder odprla 12. oktobra, sezono pa so že zagnali v Prešernovem gledališču Kranj. Predstava Kot vsa svobodna dekleta o temah otroške spolnosti, najstniške nosečnosti in ženske svobode je odprla sezono, ki bo načenjala razmerja moči v svetu. Izhodišče besedila Tanje Šljivar je bilo medijsko poročanje o sedmih trinajstletnicah, ki naj bi se s šolske ekskurzije vrnile noseče. Težko je podati odgovor, ali je bila novica resnična ali medijski konstrukt.

Koliko resnice je v zgodbi o nosečih trinajstletnicah
"Zdaj, po toliko letih, se mi zdi medijska slika še veliko bolj nora," je Marjani Ravnjak povedala avtorica dramskega teksta. "Ko sem začela raziskovati, ko sem videla to besedilo in anonimne komentarje pod njim, sem vedela, da hočem napisati dramo o tem. Nisem še vedela, kako. Kot pravite, to je najstniška, generacijska zgodba. Ko sem jo pisala, sem imela že 26 ali 27 let. Ko sem poklicala novinarko, mi je povedala, da se je to zgodilo pred šestimi ali sedmimi leti, da so dekleta že polnoletna in da je srbski koordinator za reproduktivno zdravje to naključno omenil. Tisto je bil intervju z njim. Novinarka je rekla, da deklet ne morem poklicati, ker varujejo njihovo zasebnost. Po njenem odgovoru in po pogovorih z drugimi novinarji, ki so sodelovali pri tem primeru, ne le z novinarko, ki je imela intervju, sem dobila občutek, da vse to ni res."

Osebne izpovedi 'razkrinkajo' svet okoli deklet
Sedem protagonistk drame govori na podlagi svojih izkušenj in tako – kot je zapisala režiserka Mojca Madon – postane vsaka od igralk, ki so najstniška leta že pustile za seboj, deklica in avtorica. V tem pogledu je zanimivo opažanje ene igralke Tamare Avguštin, da besedilo pravzaprav bolj kot o dekletih govori o svetu okrog njih. To je svet malega kmeta, svet tradicionalnih vrednot, ki je tudi svet močnega socialnega nadzora in obsojanja vseh odstopanj od tradicije. Da je Šljivar izbrala temo, ki ostaja tabu mnogokje po svetu in ki obenem terja obravnavo, dokazuje tudi to, da je bilo besedilo uprizorjeno na več tujih odrih, praizvedbo pa je doživelo v Nemškem gledališču (Deutsches Theater) v Berlinu.