Skupina ljudi vse življenje preživlja priklenjena na zid v jami. Vse dogajanje, ves njihov dostop do 'resničnosti' je omejen na opazovanje senc na zidu pred njimi. Ogenj za njihovim hrbtom namreč omogoča projiciranje dogajanja, ki poteka nad zidom za ujetniki (gre za gibanje predmetov, ki jih na palicah nosijo ljudje za zidom za ujetniki) na zid pred njimi. Vklenjeni ljudje tako svet doživljajo le posredno, prek senc in zvokov. Vendar ali bi svet razumeli bolje, če bi smeli vstopiti vanj; ga videti v njegovi materialnosti in ne zgolj kot projekcijo? Enemu od jetnikov se uspe osvoboditi. Sonce ga najprej tako zaslepi, da ničesar ne vidi razločno. Sčasoma vendar 'spregleda' in želi nekdanjim sojetnikom predati na novo osvojeno znanje. A ti v resnici tega nočejo. Sence so zanje prava resničnost.
To je kratek in približen povzetek alegorije o votlini, v kateri je Platon v delu Država poskušal med drugim pojasniti jalovo prizadevanje filozofa, da bi ljudem prinesel spoznanje. Prav tako je Platon želel povedati, da smo, ko gre za spoznavanje sveta, morda tako zaslepljeni kot ljudje v jami. Ta alegorija vključuje lutke, predmete, ki jih nosijo ljudje za hrbti ujetnikov in katerih podobo, projicirano na zid, jetniki opazujejo. Ujetniki tako pravzaprav gledajo lutkovno predstavo. To je njihova edina resničnost.
Močne podobe nas morda odrešijo kolektivnega privida
"Morda je funkcija umetnosti, da ustvarja zelo močne podobe, da nam pomaga izviti se iz tega kolektivnega privida," pravi francoski umetnik Olivier de Sagazan, eden od udeležencev pred kratkim sklenjenega mednarodnega festivala Lutke 24, in tako nakazuje, da ima sodobna lutkovna umetnost pogosto filozofsko dimenzijo. Sagazan je v Ljubljani predstavil predstavo Oslovska maša, nekakšen nori ples življenja, podobe, s katerimi, kot je povedal Marjani Ravnjak, "skuša ustvariti šok, da bi se začeli zavedati čudnosti sveta".
Podobno kot Platonova alegorija o votlini lutkovno gledališče pogosto vzpostavlja vez med 'resničnostjo' in prikazom ali prividom. O sporočilni in umetniški moči lutkovne umetnosti se je prepričala Marjana Ravnjak, ki si je med pripravami oddaje Umetnost igre ogledala niz predstav letošnjega festivala, ki ga organizira Lutkovno gledališče Ljubljana, in se srečala z mnogo ustvarjalci festivalskih predstav.
Lutka – človek, prekrit z zemljo
Sicer vsestranski umetnik Sagazan ima specifičen pristop k lutkovni umetnosti. V Oslovski maši postane lutka pravzaprav človek sam, ovit v plasti gline: "(Gre za, op. P. B.) iniciacijski performans, v katerem se prekrijem z glino. Pri tem je nekaj precej čudnega. Namreč ko se prekrijem z glino in postanem nekakšen človek, prekrit z zemljo, preidem v čisto posebno stanje, ki je morda trans, v vsakem primeru pa stanje spremenjene zavesti." Tu lahko hitro pomislimo na judovski mit o Golemu, antropogenem bitju, ustvarjenem iz gline ali blata. Skozi zgodovino so sicer nastajale različne zgodbe o tem, kako s posebnim ritualom oživiti bitje iz gline in golemi so imeli v različnih različicah zgodbe tudi različen pomen.
Selektor Benjamin Zajc: termin lutke se je odprl
Projekt Oliviera de Sagazana je bil le eden od mnogo projektov na programu bienalnega festivala, na katerem je letos sodelovalo približno 300 lutkovnih ustvarjalcev iz 14 držav. O tem, kako široko polje ustvarjalnosti danes zajemajo lutke, je za oddajo Umetnost igre, ki bo na sporedu danes ob 23.20, selektor festivala Benjamin Zajc povedal: "Ja, fascinantno je, da se je termin lutke odprl. Ne moremo govoriti o tem, da tradicionalna lutka izginja ali pa da ni več marionetnih predstav. Vendar ob njih soobstajajo sodobne, nove prakse, ki gredo v vse večjo abstrakcijo. /…/ Preboleli smo robote, prišli smo do gledališča, ki zahteva aktivnega gledalca, ko lutkovna umetnost vedno bolj zahteva aktivnega gledalca /…/."
Tradicija še živi
Selektorji so v program uvrstili tudi predstave, ki ohranjajo tradicijo starejše lutkovne umetnosti. Državi z dolgo tradicijo lutk sta gotovo Češka in Japonska in festival je postregel s češko-japonsko koprodukcijo o zmagovitih nastopih češkoslovaške telovadke Věre Čáslavske na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964. Podobno kot pozneje s svojim prebegom na Zahod romunska telovadka Nadia Comaneci je tudi Čáslavska zavzela jasno politično držo. Direktor gledališča Drak Jacub Hora je Marjani Ravnjak povedal: "V češko zgodovino se je zapisala kot ena najboljših, celo najboljša gimnastičarka, pa tudi kot človek visoke moralne kakovosti. Leta 1968 je izrazila odpor proti sovjetski okupaciji, s tem pa je postala nekakšen simbol moralnih vrednot."
V predstavi vidimo tudi marionete, ki jih mnogo ljudi še vedno pojmuje kot sinonim za lutkovno umetnost. Marionete naj bi obstajale že v starem Egiptu in antični Grčiji, kjer naj bi jih uporabljali v verskem obredju in različnih drugih slovesnostih. Tradicijo ohranja tudi lutkovno gledališče iz Porta. V magični predstavi Kitsuno z namiznimi lutkami "v bunraku tehniki razpira razmišljanje o smrti, ki pa neizogibno vodi tudi v razmišljanje o življenju, o tem, da smo živi, in o starem obredu srečevanja in sprejemanja smrti kot dela naravnega cikla" (LGL).
Festivalski koprodukciji
Eden ključnih poudarkov današnje oddaje bosta gotovo festivalski koprodukciji, Nora ali hiša za lutke po besedilu Henrika Ibsena ter Balerina, balerina, priredba nagrajenega romana Marka Sosiča. To Marjana Ravnjak ocenjuje kot poetično in čutno uprizoritev, ki bi je bil gotovo vesel tudi avtor sam. Zgodbo o dekletu, ki je prenehalo govoriti in se miselno razvijati, gledalci spremljajo s slušalkami, skozi katere sta v posebni zvočni tehniki predvajana zvok in besedilo predstave. Predstava je torej posebna zvočna izkušnja.
Povezovanje različnih medijev
"Večina otrok riše, jaz sem le pozabil nehati," je nekoč dejal v Južni Afriki rojeni sloviti umetnik William Kentridge. Kentridge ustvarja risbe, grafike, animirane filme, najbolj znan pa je po velikih prostorskih instalacijah, ki kombinirajo različne medije, v stenskih projekcijah pa pride do izraza tudi vpliv lutk; to velja tudi za Kentridgeevo delo v operi. Prav uporaba postopkov iz različnih medijev je značilna za številne sodobne lutkovne umetnike. Primer tega je predstava Pinocchio, v kateri se otroci spremenijo v lutke. O predstavi Marjana Ravnjak pove, da se giblje na meji med plesom, vizualno umetnostjo in performansom. Močno misel o lutkovni umetnosti, s katero lahko le še povabimo k ogledu oddaje, ki bo ponudila celovit vpogled v letošnji festival Lutke, je podala prav režiserka in avtorica koncepta Pinocchia Alice Laloy: "Ena izmed najmočnejših stvari pri lutki je njena sposobnost biti popolnoma živa in popolnoma negibna, mrtva. To je edino bitje, prezenca, vrsta, ki je sposobna prehajati med življenjem in smrtjo, tja in nazaj."
Umetnost igre: Lutke 24 – danes ob 23.20 na TV SLO 1.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje