"Ljubim kabuki, in to je dobro. Če ga ne bi imel rad, bi se mi zmešalo, glede na družino, v katero sem bil rojen," je povedal nekaj let pred smrtjo. Tradicija igralca kabukija se namreč prenaša po družinskih linijah in številni igralci svoj slog izgradijo na podlagi igralskega sloga predhodnikov, svojemu imenu pa dodajo "generacijsko številko", s katero ponazorijo svoje mesto v družinski igralski liniji.
Odrsko ime iz igralsko-družinske tradicije
Rojen kot Noriaki Namino se je začel uriti igre v kabukiju pri treh letih. Ob prvem nastopu je prevzel odrsko ime Kankuro Nakamura. Vsi kabuki igralci imajo namreč podedovano odrsko ime, ki jih povezuje z igralsko družino, iz katere izhajajo. Igralske družine so hierarhično organizirane, vloge pa se nadaljujejo preko generacij znotraj družin. Nakamura je leta 2005 postal 18. človek, ki je uradno prevzel po tradiciji visoko cenjeno odrsko ime Kanzaburo Nakamura.
Pesem, ples in spretnost
Kabuki je tradicionalna japonska gledališka oblika, ki z gledališčem noh in bunraku spada med tri klasične gledališke forme na Japonskem. V moderni japonščini besedo kabuki sestavljajo trije znaki: 'ka' pomeni pesem, 'bu' ples in 'ki' spretnost. Kabuki je vizualno razkošna uprizoritev z glasbo, petjem, plesom, mimom, visoko stilizirano igro in spektakularno vizualno podobo. Gre za izredno formaliziran tip gledališča s številnimi konvencijami, ki izhajajo iz zgodnejših oblik izvajanja.
Vizualno bogate visoko formalizirane uprizoritve
Zgodba je v kabukiju običajno zasnovana na zgodovinskih dogodkih, ljubezenskih zgodbah, moralnih konfliktih, tragičnih zgodbah o zarotah in podobnih, na Japonskem poznanih zgodbah. Posebnost gledališča kabuki je, da prikazuje le del celotne zgodbe, zato je samo zgodbo priporočljivo poznati že pred ogledom predstave. Kabuki je namenjen predvsem zabavi in izkazovanju igralčeve spretnosti, zgodbe ter razrešitve moralnih in drugih konfliktov pa večinoma prinašajo tudi didaktični vidik.
Uprizoritve teh zgodb so vizualno bogate, z natančno izdelanimi kostumi, bogatim make-upom in lasuljami. Odrska postavitev omogoča dinamično spreminjanje scene z različnimi platformami, ki omogočajo pojavljanje in izginjanje igralcev, ter most, ki vodi skozi avditorij, kar igralcem omogoča dramatični vstop ali zapustitev odra. Gibanje igralcev je pretirano in visoko stilizirano, igralci pa v sporočanju zgodbe uporabljajo starodavno obliko japonskega jezika, ki pogosto tudi Japoncem povzroča težave pri razumevanju. Dogajanje spremlja tudi glasba, izvajana v živo na tradicionalnih japonskih instrumentih.
Ženske izgnali z odra zaradi moralne spornosti
Kabuki izhaja iz začetka obdobja Tokugava ali obdobja Edo v začetku 17. stoletja, ko so to gledališko obliko izvajale samo ženske. Senzualni značaj plesa, pa tudi prostitucija igralk, je bila za vlado moteča, zato so že 1629 ženskam prepovedali nastopanje. Takrat so oder prevzeli moški, ženske vloge pa mladi moški z manj izrazitim moškim videzom. Tudi ta tip kabukija je marsikoga skrbel zaradi moralnih pomislekov, zato so vloge prevzeli le starejši moški. Še danes kabuki izvajajo samo moški, obstajajo pa tudi igralci, specializirani za igranje ženskih vlog.