Večkrat nagrajena igralka, ki je po poročanju Dela umrla po dolgotrajni bolezni, je bila članica prve igralske ekipe gledališča in sodelovala tako pri predstavah za mladino kot v eksperimentalnih gledališčih tistega časa, kakršen je bil Oder 57.
Med njenimi zgodnejšimi vlogami so bile šivilja v Atlatiti v režiji Vita Tauferja leta 1988 v Slovenskem mladinskem gledališču, mati sultanke v Šeherezadi v režiji Tomaža Pandurja leta 1989 in mati županja v Butalcih leta 1990 v režiji Zdravka Zupančiča na istem odru.
Zadnja leta jo je bilo mogoče videti v predstavah Žogica Nogica, ki jo je 2004 za GOML režiral Iztok Valič, svoj pečat pa skozi celo kariero pustila v eksperimentalnem in avantgardnem gledališču in tako nastopala v več predstavah Dragana Živadinova, sodelovala z Damirjem Zlatarjem Freyem v Begu iz pekla leta 1996, kot Hilda in v Schizophrenii iz leta 1997.
Milena Grm, ki je odigrala tudi nekaj filmskih vlog, se je preizkusila še kot režiserka in bila tudi sicer dejavna v gledališkem življenju. Med drugim je sodelovala kot članica raznih komisij za podelitev nagrad na področju gledališča.