V starosti 91 let je v bolnišnici v Mariboru umrla sopranistka slovensko-italijanskega rodu svetovnega slovesa Ondina Otta Klasinc. Njen obsežen opus obsega skoraj vse lirične, koloraturne in dramske vloge standardnega opernega repertoarja.

V svoji karieri je odpela 67 vlog, med najpomembnejšimi velja omeniti Violetto v Traviati, Gildo v Rigolettu, Desdemono v Othellu, Čo Čo San v Madame Butterfly, Marinko v Prodani nevesti, Rusalko v Ekvinokciju, Minko v Gorenjskem slavčku in druge.

Ondina Otta Klasinc je študij petja končala v Trstu pri profesorjih Luigiju Toffoli in Valdu Medicusu. Ponudbo za prvi angažma v opernem gledališču v Ljubljani je prejela leta 1946 po zmagi na prvem povojnem tekmovanju pevcev v Trstu. Debitirala je z vlogo Rozine v Rossinijevem Seviljskem brivcu. Vlogo je vlogo naštudirala v slovenščini, vendar se je slabo razumela njena tedanja dikcija, se je pred leti spominjala v nekem intervjuju. "Kajti ko sem prišla prvič v takratno Jugoslavijo, nisem znala niti treh besed, mogoče prav tri. To je bila sicer vročična Rozina, saj veste, kaj pomeni debi: želja, da se pokažeš občinstvu. Sledil je ogromen aplavz, saj sem bila sveža 20-letnica, vsi so mi čestitali. In to ti da zagona, da si želiš vedno več. Bilo je kot 'žegen'."

Popularna glasba se od Beatlesov in Michaela Jacksona nenehno spreminja, opera pa stoji: barok je barok, klasika je klasika. In več je poslušaš, bolj jo vzljubiš. Ljudje radi hodijo v opero, to je sanjska stvar, ki te sprošča. Tisti dan si nekje drugje, spodbudi te k razmišljanju.

Po prvih vlogah v ljubljanski operni hiši jo je pot ponesla v Milano, kjer je od leta 1951 kot svobodna umetnica gostovala skoraj po vsem svetu. Od leta 1958 do 1972 je bila prvakinja mariborske Opere, nato pa se je posvetila pedagoškemu delu in poučevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in Pedagoški fakulteti v Mariboru.

Za vloge, ki spadajo v italijanski, francoski in slovenski klasični repertoar, je prejela vrsto domačih in tujih nagrad. Leta 1967 je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada, leta 2011 z najvišjim slovenskim stanovskim priznanjem na področju glasbene umetnosti - Betettovo nagrado. V zahvalnem pismu je tedaj zapisala, da nagrado sprejema s ponosom, predvsem zato, ker ima prečudovite spomine na predstave, ki jih je v letih 1947-1951 pela skupaj z Julijem Betettom, po katerem je nagrada poimenovana. Še posebej sta ji ostali v spominu operi Seviljski brivec in Ivan Susanin. Po Ondini Otti Klasinc se imenuje tudi mednarodno tekmovanje mladih opernih pevcev, ki od leta 1999 poteka v Mariboru.

Popularna glasba se nenehno spreminja, opera stoji
Za priljubljenost in status operne umetnosti je ni skrbelo, kot je pred leti dejala, ji pozornosti ne manjka. "Popularna glasba se od Beatlesov in Michaela Jacksona nenehno spreminja, opera pa stoji: barok je barok, klasika je klasika. In več je poslušaš, bolj jo vzljubiš. Ljudje radi hodijo v opero, to je sanjska stvar, ki te sprošča. Tisti dan si nekje drugje, spodbudi te k razmišljanju."

Opažala pa je, da gre danes v smer perfekcionizma, česar včasih ni bilo. "V mojih časih ni bilo toliko preciznosti, kaj je šlo tudi narobe, tudi glasovi niso bili vsi popolni. Ampak entuziazem je bil večji kot danes. Povojni čas je bil lačen kulture, lačen razvedrila. Če bi se danes prikazali s takratnimi kvalitetami, bi verjetno rekli - ne potrebujemo vas. Ampak naredili smo, kar je bilo treba narediti."

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->