"Ples in vstaja sta tesna zaveznika. Že slavna litvanska anarhistka Emma Goldman (1869-1940) se ni hotela udeležiti nobene revolucije, kjer se ni smelo plesati," je zapisal Helmut Ploebst ob dunajski premieri Leje Jurišić Balet upora. Za predstavo je avtorica in izvajalka navdih našla v kultni avantgardni kompoziciji ameriškega skladatelja Georgea Antheila Mehanični balet (Ballet Mécanique, 1924), ki je nastala kot kompozicija za film Fernanda Légerja, in v citatu francoske futuristične umetnice poželenja ter politično skrajno nekorektne futuristke Valentine de Saint-Point. V predstavi, ki jo je zasnovala skupaj s Petro Veber, se z vprašanji o uporu, avtoriteti, ekonomskem sistemu, ženskah, delu in osebnih strahovih poda v razpiranje možnosti delovanja in lovljenja svoje usmeritve v današnjem družbenem sistemu ter svobode in ustvarjalnosti. O vsem tem sva se pogovarjali tudi pred slovensko premiero Baleta upora, ki bo na večeru dveh plesnih solov (skupaj s predstavo Male Kline: EDEN II) v torek, 20. 11., v Kinu Šiška.

Projekt je nastal v okviru mreže Modul-dance. Kaj to pomeni za delo in tebe kot avtorico?
Mreža Modul Dance mi je omogočila, da sem predstavo razvijala tri mesece na rezidencah v Stockholmu, Dresdnu in na Dunaju. Umetnik ima tako možnost razvijati delo v ustreznih prostorih, studiih, z ustrezno ekipo in za delo smo plačani. Še vedno se je treba pogajati s hišami, ki so vključene v mrežo, ampak pogoji za delo so dobri – na razpolago imaš prostor, čas in tehnično ekipo. Solo sem premierno tudi predstavila na Dunaju, v Dresdnu ga bom izvedla naslednje leto, za Stockholm pa dogovori še potekajo.

Moj koreografski prvenec je bil solo R'z'r leta 2005, po tem sem sodelovala v več kolektivih, zdaj pa sem spet želela delati solo predstavo. Sodelovala sem z izjemno umetnico, scenografinjo Petro Veber, ki se je z mano udeležila rezidenc in veliko sva se pogovarjali. Zaznamuje jo podobna brezkompromisnost kot mene. Med rezidencami sem v Ljubljani razvijala fizični material, Petra je razvijala scenografijo, skupaj pa sva gradili koncept kot miselno-politični okvir, logiko dramatugije in iskali besedni material. Delo z besedo zame ni najlažje, vedno moram besedo najti skozi telo. Petra, ki sicer deluje v polju gledališča, pa se je učila razumeti plesni medij, ki komunicira drugače kot igra.

Kakšna so bila začetna izhodišča in kako je tekel proces na tematski ravni?

Odskočna deska je bila glasbena kompozicija Georgea Antheila Ballet Mécanique kot avantgardni, futuristično-dadaistični manifest. Del te kompozicije sem prvič slišala, ko smo se na festivalu Ukrep 2010 z ekipo Nove Mode ukvarjale z dadaisti in odnosom človek-stroj. Intuitivno sem Mehanični balet začutila zelo močno. Čeprav Antheil pravi, da je kompozicija napisana hladno kot stroj, da operira kot vojna, brez ljubezni in simpatije ter brez čustev, me je takoj spravil v zagon in v meni vzbudil željo, da bi »zapičila noge v tla« kot pri baletu. S Petro sva tako začeli raziskovati Antheilovo kompozicijo, potem sva nadaljevali z avantgardo, Futuristični manifest, v katerem Marinetti med drugim zapiše tudi, da je treba ženske prezirati, nato sva našli odgovor nanj v manifestu Valentine de Saint-Point, ki se je jasno in glasno uprla Marinettiju kot popikoni. Ukvarjali sva se z Julio Kristevo in se prebijali skozi vprašanja o smiselnosti in nesmiselnosti upora; kaj je upor, na kakšen način se upirati, ali se lahko upreš skozi svoj lastni medij, zakaj se moraš ali ne moreš upirati ipd.

V predstavi ne ponujam odgovorov, ampak se sprašujem, ali je upor mogoč, kakšen bi naj bil in kje naj bi potekal. Osebno mislim, da je upor povezan z notranjo strastjo, ne s konceptom. Če odrasel človek ne more izražati te strasti, ampak je ukleščen v neki sistem, je predvsem sam kriv za to. Če moraš kot odrasla oseba priznavati neko zunanjo avtoriteto, to preprosto pomeni, da nisi odrasel.

Zanimivo se mi zdi, da omenjaš strast, ki je eksplicitno izražene v predstavitvi dela v nastajanju nisem zaznala.

Ko gledam ljudi, ki delamo na področju umetnosti, pa tudi druge, vidim, da je edina možnost, da delamo kar koli v življenju iz strasti. Vsaj jaz delam tako - "ali ti nekaj zadogaja ali pa ne"; lahko v pozitivno smer ali pa v negativno, ko te nekaj močno razjezi. Vse to ima opraviti s strastjo posameznika.

En nivo je, s čim delaš, in drug, kako to izpade. V predstavi je videti, kot da me Antheilova glasba preganja. Skladba predstavlja določen sistem, ki te goni, kot on hoče, in jaz temu sledim, dokler se hočem obdržati v sistemu. V nekem trenutku pa moram pustiti, da se skladba izpoje, saj je to zgodovina. Čeprav bi bilo dramaturško lepše, da ta kompozicija s svojim izjemnim grand finalom konča predstavo, tega ne morem dovoliti, saj bi sicer pomenilo, da še vedno podpiram to miselnost iz zgodovine, po mojem mnenju pa je treba iti naprej. Zato na koncu tudi povem pravljico o Zevsu v podobi bika, ki je ugrabil Evropo, zgodbo, ki ni tako lepa – govori o tem, da je treba iti naprej, da sedanjost ni zadosti dobra – na zelo lep način, kot pravljico za lahko noč.

Na temo Evrope pa se nanašam že prej, ko berem novice z medmrežja. Vedno pregledujem novice zadnji teden, predvsem pa jih poiščem zadnji dan, vedno na evropskem nivoju. Sprašujem se, ali ima Evropa v osnovi mitološki problem – da je nastala iz napačnega razloga, iz ugrabitve, celo posilstva – ali je med nami res nekaj, kar nas dela Evropejce in bi nas lahko povleklo naprej.

Problema Evrope se dotakneš z zgodbo, novicami iz časopisov, pa tudi z denarjem na tleh.

Mreža Modul Dance, v okviru katere je nastala predstava, je evropski projekt, podprt z evropskim denarjem. Lahko bi tematski okvir razširili tudi na Ameriko in bi skakala po dolarjih, ampak smo se osredotočili na Evropo, vprašanja, ali je bila Evropa ustanovljena na pravem temelju, ki zdaj ne funkcionira, ali se nam zdi Evropa kontinent, ki je imel vrednote, kakovost, umetnost, zaradi katerih bi ga morali čislati, namesto da rečemo, da smo vsi hlapci. Obe moji babici sta bili s Primorske, tam ni bilo takšnega odnosa; v večji meri je bil prisoten notranji upor.

V predstavi je na tleh zemljevid Evrope, ki je sestavljen iz stoevrskih bankovcev. Zemljevid med predstavo razpade. Denar je tiskan samo na eni strani, kar prikazuje monetarni sistem kot popolno fikcijo. Včasih je bil denar utemeljen na zlatu, na dolarju je celo pisalo, da ga lahko zamenjaš za zlato, zdaj je na papirju le številka.

V predstavi izpostaviš tudi Anti-workers manifest avantgardnega filmskega režiserja Jonasa Mekesa iz leta 1974.

Ta manifest je izjemno provokativen in je nekaj gledalcev v Ljubljani (na predpremieri na CoFestivalu, op. a.) zelo zmotil, ampak meni se zdi zelo točen in smiseln. Mekas je manifest naslovil na vse delavce po svetu, izvzel je le poljske delavce, ki so se ravno v tistem času po njegovem mnenju upravičeno uprli. Govori o delavcih, ki jim je vseeno, kaj delajo, kako in za koga, za kaj je produkt uporabljen in komu služi, ampak jim je mar samo za denar, status, materialne dobrine in moč. Te delavce imenuje plačani sužnji, saj jim je pomembno samo to, da za svoje delo dobijo plačilo.

O tem se res ne sprašujemo dovolj, čeprav razumemo, da delavci niso le tisti, ki delajo v tovarnah, ampak smo delavci vsi. Pogosto se poveličuje določeno podobo delavca. V kulturi je opazna pomembnost sposobnosti dobro napisane prijave za evropski projekt (in financiranje) kot pa pomembnost projekta v neki funkciji. V večji meri gre za zaslužek kot za življenje in delo glede na to, kar te žene. Umetnost težko delaš za denar, ampak še vedno vsi delamo za denar. Vsaka naša nova misel se nekako sistematizira. Sprašujem se, kaj bo z našim uporom; ali bo postal del sistema in zvodenel? Ali moraš narediti nekaj takšnega, kot so naredile Pussy Riot, da upor postane viden? Ali so bile današnje demonstracije na Kongresnem trgu, ki sem se jih udeležila in smo imeli nekateri celo solze v očeh, le predviden del sistematizacije? Mekas namreč provocira dalje, govori, da grejo sindikati in moč z roko v roki, sindikati in kapital z roko v roki in, kot pravi, "sindikati ustoličujejo predsednike".

Kaj pa 'tihe' revolucije, npr. open-source, ki so in so se začele že dolgo, preden se je kriza razcvetela?

Naslov predstave je Balet upora. Kako lahko z baletom kot strogo kodificirano meščansko umetnostjo govorimo o uporu?

V plesnem smislu ne gre za čisti balet, a je veliko baletnih prvin, pa tudi veliko modernističnih prvin. Balet je bil vedno del sistema in če pogledamo z zunanjega vidika, v kontekstu družbenega razumevanja, je naslov paradoksalen. Po drugi strani, s strani baletnikov, gre za izredno naporno delo, saj se skušajo upirati gravitaciji, se odlepiti od zemlje, da bi ljudem podajali upanje in lepoto. Zato se mi je zdel takšen naslov zelo ustrezen. Seveda pa se nanaša tudi na naslov Mehaničnega baleta, ki ga je Antheil po mojem mnenju uporabil s podobnim razlogom. V njegovi kompoziciji ni nič baletnega, pa tudi v Légerjevem filmu ne.

Lahko naslov razumemo tudi v navezavi na teorijo Julije Kristeve, katere citat o uporu kot zavračanju in ponovnem prisvajanju avtoritet v lastni slovar umetnosti je omenjan v povezavi s predstavo?

Ta citat sem razumela v širšem smislu, v navezavi na to, kar sem prej govorila o avtoriteti. Nanaša se na umetniško delo, a ga lahko prenesemo na katero koli področje. Šele ko se upremo avtoriteti, lahko v novem razumevanju in odnosu ugledamo tako avtoriteto kot sebe in iz tega ustvarjamo. Nočem govoriti, kako naj ljudje ali družba delujejo, lahko samo govorim o tem, kako delujem sama. Sem pa jezna in ne morem biti indiferentna glede trenutne situacije. Preveč me jezi in straši, da denar upravlja svet, da en odstotek populacije kopiči ogromno količino denarja, vsi drugi pa smo odvisni od denarja in obupani zaradi njega. To je treba poskusiti presekati. Zato v predstavi v nekem trenutku ustavim Antheilovo kompozicijo in si vzamem pavzo v tem sistemu. Poskušam se postopoma oddaljiti od te avtoritete, je ne priznavati več, potem pa jo na novo razumeti. Avtoriteta je zelo močna in sistem ne potrebuje in noče neodvisnih in samozavestnih subjektov, zato strah dobro služi sistemu. Težko je upreti se sistemu, se mu ne podrediti, da ne ponikneš v njem. Strast je tista, ki ti ne dopušča, da bi bil samo konformist. Ta problem sem skušala prenesti v svoje delo.

Se pa ljudje bojimo sprememb in zato lahko ostaja sistem takšen, kot je. Mislim, da se je treba "zbrcati", v prvi vrsti sam sebe, zato v tej solopredstavi svoje telo v fizičnem smislu peljem do konca, se "fizično izmučim", kar paradoksno izraža tudi veliko nemoči, nestabilnost, morda vprašanje, ali sta upor ali sprememba mogoča šele, ko je oseba prignana v krizo, na dno. Še vedno verjamem, da ne potrebujemo zunanje avtoritete, ki bi nas silila k delovanju in da brez te avtoritete ne bi bili dolgo "leni", saj je v ljudeh veliko ustvarjalnosti.

Tudi Valentine de Saint-Point v svojem Manifestu futuristične ženske (Manifesto of Futurist Woman) oz. Manifestu poželenja (Manifesto of Lust) iz l. 1912 kot odgovoru Marinettiju govori o uporu, pa tudi o absurdnosti delitve na moške in ženske, saj sta si oba spola enakovredna. S čim te je njen manifest najbolj pritegnil?

Super se mi zdi, da je na Marinettijev manifest odgovorila ženska, še bolj, da je bila to ženska, med drugim tudi koreografinja, in da je njen tekst v današnjem času vzniknil na površje kot še nekaj drugih avtoric iz teh krogov, ki prej niso bile tako znane, ker zgodovino v veliki večini pišejo in jo tako ustvarjajo moški. Zelo se strinjam s tem, kako naslavlja žensko. Valentine de Saint-Point govori o ženskosti in moškosti, o tem, da bi bilo najbolje, da bi oba pola enakovredno kreirala svet. Feminizem razume kot politični konstrukt, celo kot možgansko zmoto ženske, piše o zatiranju ženske sle ... Želim si, da bi moški nehali tekmovati z žensko!

Jaz sem ženska, pa še plesalka. Nisem bel moški in nimam banke. Pomembno se mi zdi vzpostaviti manjšinska delovanja. Ali so ženske res nujno podrejene, neenakopravne, brez politične moči? V tem kontekstu ne morem mimo pojma "slovenskosti". Ne morem ponotranjit občutka, da smo Slovenci tako šibki, nekakovostni ali brezpomočni. Zdi se mi super, da sem ženska, rada imam moške in se jim podrejam, kadar mi to paše (smeh). Imam svojo moč. Moti me samopomilovanje ali potiskanje samega sebe, nacije, žensk ali kakšne druge skupine navzdol. Tudi na področju sodobnega plesa, sploh ob ukinitvi Centra za sodobni ples ali drugih rezih in na splošno slabih pogojih delovanja. Samopomilovanje poznam, vendar se mu le še redko predajam. Kje pa je strast? S tega vidika me moti, da veliko pomembnih žensk v zgodovini ni poznanih ali da se jim pripisuje drugorazredna vloga. Raje se ujezim kot pa da privolim v takšno konformistično miselnost.

Za konec še "upor" na formalni ravni. Avstrijski kritik Helmut Ploebst je v tvoji predstavi izpostavil provokativni modernistični način glede na pozni postmodernizem današnjega časa in danes redko videno odločnost pri odrekanju postmodernističnim plesnim diferenciacijam.

Želeli smo, da se upor pojavi tudi na ravni dramaturgije, v strukturi. Upor je nekaj, kar bi moralo priti iz tebe. To bo v še večji meri prišlo do izraza z igranjem predstave, saj se moram tudi sama zasidrat v tej izvajalski nalogi. Kljub hermetični strukturi postavim na odru neko življenje, način, kako bi lahko upor potekal. Upor ne poteka po konceptu, ampak po potrebi in kot plesalka moram v predstavi najti to življenje, ki ga lahko vodim dalje.

Estetika te predstave res ni estetika, ki jo zdaj vidimo na odrih. Estetiko vedno iščem iz teme, ki jo raziskujem, tema pa vedno pride najprej iz mene, iz moje intuicije. Ne omejujejo me trenutno sprejeta pravila in logika plesnega medija ali celotne postmodernistične umetnosti. Nekaj me zadene intuitivno in potem brskam, zakaj, kaj to sploh je, kje, kdaj itd. Zato modernizem kot provokacija zdajšnjega časa. Ne trdim, da je zgodovina le slaba, jo je pa vedno treba premisliti, do nje vzpostaviti nov odnos in jo na novo vključiti v lastni slovar izražanja v polju umetnosti.

Nika Arhar