Jože Babič je bil karizmatičen in tudi zelo samosvoj gledališki, filmski in televizijski režiser, pa tudi igralec in dramaturg, čigar stoletnico rojstva smo zaznamovali lani. Ob tej priložnosti so mu v rodnem kraju odkrili spominsko ploščo, danes pa se mu bodo z odkritjem kipa poklonili še v Novi Gorici, kjer je bil dejaven več let.

Gledališka šola in amaterske skupine
Jože Babič se je rodil leta 1917 v Povžanah pri Materiji, vendar se je družina le nekaj let po njegovem rojstvu preselila v Maribor. Tam je po osnovni šoli obiskoval Državno trgovsko akademijo, vendar jo je zaradi politične dejavnosti moral dokončati izredno. Ob tem pa se je izobraževal še v gledališki šoli Vladimirja Skrbinška in se udejstvoval v amaterskih gledaliških skupinah. Malo pred izbruhom druge svetovne vojne je prevzel vodenje ptujskega gledališča. V sezoni 1945/46 je prestopil v SNG Maribor, kjer je ostal do leta 1947.

Premik s Štajerskega na Primorsko
Še istega leta se je pridružil Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu. V tržaški taliji je sprva sodeloval kot igralec in režiser. V sezoni 1954/55 pa je nastopil mesto umetniškega vodje, na katerem je ostal do konca desetletja. Za tamkajšnji oder je režiral pretežno dela slovenskih avtorjev, med njimi na primer Ivana Cankarja, Bratka Krefta, Josipa Tavčarja in Antona Leskovca, vendar mu niso bili tuji niti svetovni klasiki, kot so William Shakespeare, Moliere ali Anton Pavlovič Čehov, pa tudi predstavniki moderne svetovne drame ne.

Leta na Goriškem in v Ljubljani
Sledil je odhod v Novo Gorico in sodelovanje pri ustanovitvi Primorskega dramskega gledališča, ki ga je vodil do leta 1974. Pozneje je bil dejaven tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je predaval filmsko režijo in igro.

Ob odrskih deskah tudi filmski trak
Režiral je v vseh slovenskih gledališčih, pečat pa je pustil tudi na filmu. Posnel je šest celovečernih filmov, od tega štiri za slovenske producentske hiše – Tri četrtine sonca (1959), Veselica (1960), Po isti poti se ne vračaj (1965) in Poslednja postaja (1971) – ter po enega na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini - Trčenje na vzporednikih (1961) in V navzkrižju (1963), še beremo na portalu Sigledal.

Zvrhana malha lovorik z obeh področij
Babič, ki je umrl leta 1996 v Ljubljani, je prejel mnoge lovorike, med njimi so bile zlata in srebrna arena v Pulju, nagrada Prešernovega sklada (1976), tri Borštnikove nagrade ter Prešernova (1981) in Badjurova nagrada (1996) za življenjsko delo.

Diplomantov poklon z dokumentarcem
Ob lanski 100-letnici rojstva Jožeta Babiča je Slavko Hren posnel dokumentarni film z naslovom Sam svoj – Portret Jožeta Babiča, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in si ga lahko v dveh delih pogledate spodaj. Pravzaprav pa je bil prav Hren prvi diplomant, pri katerem je Babič sodeloval v vlogi mentorja na AGRFT-ju, in sicer za njegov film Zmagujoča podoba Narcisa.