Na 2. Festivalu dramske pisave Vzkrik!, ki je med 24. in 26. marcem gostoval v Mini teatru, so mladi gledališki ustvarjalci in študentje AGRFT-ja na bralnih uprizoritvah predstavili sedem novih dramskih besedil, ki so nastala v sklopu delavnic dramskega pisanja pod mentorskim vodstvom Simone Semenič. Letošnji festival, ki ga organizirata Društvo KUD Krik in Javni sklad za kulturne dejavnosti, je uvod v 48. Teden slovenske drame (TSD), s katerim Prešernovo gledališče Kranj kontinuirano podpira domačo dramatiko. Poleg razpisa, podelitve Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo in predstavitve nominiranih besedil, nagrade za mladega dramatika in bralne uprizoritve besedila že vrsto let prirejajo tudi delavnice dramskega pisanja in bralne uprizoritve kratkih dramskih besedil študentov AGRFT-ja.

A nekaj strnjenih festivalskih dni ne more nositi teže celotnega področja. Kot opozarjata vodilni sili festivala Vzkrik! Brina Klampfer in Varja Hrvatin, nastaja ogromno sodobnih dramskih besedil nastajajoče generacije dramskih piscev, vprašanje pa je, "kam izpuhti vsa ta dramatika". Nedvomno je število piscev v zadnjih letih naraslo s porastom dramskih delavnic in izobraževanj – med drugim z uvedbo dramskega pisanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, krožki dramskega pisanja na Filozofski fakulteti in delavnicami dramskega pisanja Vzkrik! – ter nagrado za mladega dramatika v okviru TSD-ja (doslej podeljeno petkrat). A po različnih izobraževalnih oblikah razvoja novih dramskih del se mladi avtorji znajdejo v precepu.

Kje sploh spoznati nova dela domačih avtorjev?
Sodobna dramatika domačih avtorjev se na gledaliških odrih znajde le redko, ko pa že, gledališča raje zaupajo že uveljavljenim imenom. Enako je s knjižnimi objavami. Revija Sodobnost objavlja besedila Grumovih nominirancev, Literatura dramolete, mladi avtorji objavljajo v študentski reviji Adept, popolnoma sveža novost letošnje pomladi pa je portal Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist – portal za književnost in mišljenje, kjer bodo objavljali tudi (pretežno) še neobjavljena besedila dramskih avtorjev vseh generacij.

Festival Vzkrik! z bralnimi uprizoritvami in pogovori mladim avtorjem omogoči tako predstavitev besedil strokovni in širši javnosti kot izkušnjo sodelovanja z režiserjem in igralci, skozi katero dobijo potreben odziv in uvid v potenciale uprizoritvene nadgradnje besedila. In ne le oni. "Takšni dogodki so zelo dragoceni, saj vidimo, kakšna besedila nastajajo, in nam omogočajo srečanje z besedili kot možen nabor za gledališko uprizarjanje," je povedala režiserka Mateja Kokol, ki je imela priložnost – in ta ni samoumevna, sploh ne za mlade režiserje – v mariborski Drami sama predlagati, kateri slovenski tekst bi režirala. Pri odločitvi za Fant, dekle in gospod Vinka Möderndorferja je bila pomembna prav predstavitev za Grumovo nagrado nominiranega besedila na lanskem TSD-ju. "Pri bralni uprizoritvi dobiš občutek, kaj funkcionira in kaj ne, to je neke vrste preskus materiala in predstavitev teksta kot možnost za nadaljnje gledališko delo," dodaja. Za možen nabor in pregled sodobnih dramskih besedil skrbi tudi portal SiGledal z objavljenimi dramskimi besedili in verižno igro Izvolimo dramo – ideja zanjo izhaja prav iz lanskega festivala Vzkrik!, predlogi za branje pa so v enem letu zakrožili že čez kar nekaj bralcev in dramskih naslovov.

Se sodobnega bojimo ali nas ne zanima?
Vsekakor se lahko strinjamo z letošnjo selektorico TSD-ja Teo Rogelj, ki je v intervjuju za Dnevnik povedala, da "je uprizarjanje slovenskih dramskih del eno bistvenih poslanstev slovenskega gledališča", tako za razvoj dramatikov kot za občinstvo, "da si ogleda dela, ki odsevajo njegovo stvarnost in družbeno okolje." V kontekstu tukajšnjega govora o sodobnih delih in mladih avtorjih lahko dodamo, da naš čas in okolje poleg "večnih klasičnih del" najustrezneje odražajo prav novitete in dela mlajše generacije, katere pogledi svet motrijo z drugačnimi premisleki in katere glas in dejanja bodo oblikovala našo prihodnost.

Zakaj imajo torej mladi avtorji občutek, da se bojimo (lahko bi rekli: gledališča ali gledališča z mislijo na svoje občinstvo) sodobnega ali da nas dramska dela mladih avtorjev enostavno ne zanimajo, kot je bilo slišati na festivalski okrogli mizi? Ali pa je ta občutek morda napačen in gre preprosto za vrzel med avtorji in gledališči, nepoznavanje novih del in avtorjev, zaradi katerega je lažje poseči po že poznanem besedilu ali ga predelati oziroma si izposoditi njegove motive v avtorskem projektu kot pa k sodelovanju (tudi ustvarjalnem procesu) povabiti mladega avtorja? Za mlade avtorje je namreč zagata še večja, pošiljanje lastnih besedil umetniškim vodjem kot neznan avtor se zdi skorajda absurdno, zagotovila, da bo tekst prebran, ni, zato ostanejo le še natečaji, pravi Iza Strehar, letošnja nagrajenka žlahtnega komedijskega peresa v SLG Celje.

Odgovornosti ne moremo prepustiti zgolj društvom
In če govorimo o vrzeli, govorimo tudi o nesposobnosti kulturne politike pri prepoznavanju in vzpostavitvi trajnejšega in sistemskega modela za spodbujanje in krepitev nove dramske pisave. KUD Krik kot mlado društvo, ki organizira delavnice dramskega pisanja, festival in dramsko platformo, je prva tovrstna iniciativa po Pregleju, ki je pred leti kot dramski laboratorij za strokovna srečevanja dramatikov in organizator festivalov bralnih uprizoritev deloval pod okriljem Gledališča Glej in KD Integrali ter v katerem sta aktivo delovali tudi Simona Semenič in Simona Hamer, dve najvidnejši dramatičarki generacije, ki med uprizarjanimi imeni danes velja za najmlajšo. Različne strategije "bottom up" so sicer lahko zelo učinkovite, a se slej ko prej, ko ob slabi podpori entuziazem mine, izčrpajo, pravi kritičarka Alja Lobnik. Da takšne zasebne iniciative dolgoročno niso vzdržne, poudarja tudi Matjaž Šmalc, strokovni svetovalec na JSKD-ju, ki je pojasnil tudi, "kako je Preglej umrl". Njihov konec so napovedali dve leti pred dejanskim in prav ob javni izjavi, da zaradi nefinanciranja ne bodo več delali, so dobili minimalno podporo, ki pa jim ni omogočala realizacije načrtovanega programa. Kljub temu so se odločili, da zastavljeno izpeljejo, s prostovoljnim delom več kot stotih sodelujočih, igralcev, režiserjev, s tujimi avtorji, ki so "spali pri nas doma". "Odgovornosti ne moremo prepustiti zgolj društvom," poudari.

Razvoj piscev in predstavitev del
In medtem ko na primer v nekaterih tujih prostorih veliko dramatikov uprizarja lastna besedila s svojimi dramskimi skupinami, uveljavljen pa je tudi model rezidenčnega dramatika, je pri nas opazen manko tako glede dejavnosti za razvoj avtorja (mentoriranje, sodelovanje z dramatiki, režiserji, igralci in dramaturgi, dramska refleksija in odzivi na delo) kot za predstavitev njegovega dela (objave in bralne ter gledališke uprizoritve). Sodelujoči na okrogli mizi, poleg Mateje Kokol, Ize Strehar in Alje Lobnik še kritičarka Zala Dobovšek, umetniška vodja SLG Celje Tina Kosi, profesor na AGRFT-ju Tomaž Toporišič in moderatorka Varja Hrvatin, so poudarili še nekaj pomembnih vidikov, predvsem v konsenzu po nujnem povezovanju z institucionalnimi gledališči in vzgibom kulturno-politične podpore.

Povezovanje z institucijami je nujno, da se navadimo drug na drugega in da je mogoče vzpostaviti trajnost sodelovanj, meni Simona Hamer, ki je letos v ljubljanski Drami vodila dramski laboratorij, ki se je končal s petimi bralnimi uprizoritvami. Toporišič je opozoril na tehtnost sodelovanj med dramatiki in režiserji znotraj iste generacije, saj že zgodovina kaže na potencial nekaterih trajnejših vezi tovrstnih dvojic, po drugi strani pa ne smemo zanemariti sinergičnega momenta in oplajanja dela mladega dramatika z igralskimi znanji v povezovanju z repertoarnimi gledališči. Slednji vidik je poudarila tudi Alja Lobnik; medgeneracijsko sodelovanje je dobrodošlo, saj oznaka generacijskega festivala lahko privede do marginalizacije mladih. Kot je poudarila Tina Kosi, je k temu sodelovanju treba pristopiti premišljeno in načrtno; "mladim ne moremo samo prepustiti malega odra za en teden". Podobno opozarja tudi Zala Dobovšek, kajti tudi če se repertoarno gledališče odloči za uprizoritev besedila mladega avtorja ali tega povabi k pisanju, to ni dovolj. Mladi potrebujejo laboratorijski proces, mentorsko podporo pri nastajanju besedila, najti je treba ustrezen način za umestitev njihovega dela v gledališki okvir. Bralne uprizoritve mladih dramatikov vsekakor spadajo v institucionalna gledališča, a ne kot nekaj marginalnega, temveč kot integralen del njihovega programa in poslanstva; to je resna stvar, ki sooblikuje našo gledališko prihodnost, dodaja.