Na veliki oder je to modernizirano "grenko ljudsko igro" postavil režiser Primož Ekart. Nastopa velik del novogoriškega igralskega ansambla in precej gostujočih.
Čeprav je Horváth naslov za Zgodbe iz Dunajskega gozda (napisal jih le leta 1931) povzel po lahkotnem in radoživem Straussovem valčku, gre predvsem za podobo mračne medvojne Avstrije, naslikano v dveh zgodbah. Režiser Primož Ekart: "Prva je zgodba mlade ženske, ki ob spoznanju ljubezni pretrga družinske spone, ki jo vse bolj stiskajo in dušijo, si vzame svobodo in pri tem tragično propade. Druga zgodba oziroma tema pa so ljudje – na neki način normalni, vendar slutimo, kakšnih grozljivosti so sposobni. Igra izriše družbene razmere v času vzpona mračnjaškega nacizma, ko moč množice ubere najnizkotnejšo pot zla in posameznike spodbuja, da sodelujejo pri grozotah ali jih tiho dopuščajo. V Horváthovi uprizoritvi nismo aktualizirali samega teksta, ampak tekst nosi misel, ki velja še danes."

Ödön von Horváth – luciden opazovalec in portretist

Ödön von Horváth (1901–1938), dramatik in romanopisec, je za Zgodbe iz Dunajskega gozda prejel prestižno Kleistovo nagrado, delo je doživelo neverjeten uspeh pri nemškem občinstvu vsepovsod – razen na Dunaju. Dunajčani so bili kritični do njegove parodije njihove družbe. Horváth jim je takrat odgovoril: "Odpor dela publike sloni na tem, da v osebah na odru ta del gledalcev prepozna same sebe in ostajajo ljudje, ki se ne znajo smejati samim sebi, še zlasti pa ne svoji bolj ali manj zavestni, skrajno zasebni nagonskosti."

Horváth v večini svojih del nastavlja ogledalo svojim sodobnikom in družbi, pa tudi s svojim življenjepisom uteleša takratno Avstro-Ogrsko. Sam je o sebi zapisal: "Rojen sem bil na Reki, odraščal sem v Beogradu, Budimpešti, Bratislavi, na Dunaju in v Münchnu, imam madžarski potni list – ampak "domovino"? Ne poznam je. Sem tipična staroavstroogrska mešanica: madžarska, hrvaška, nemška, češka – moje ime je madžarsko, moja materinščina nemščina. Daleč najboljše govorim nemško, pišem samo nemško, torej pripadam nemškemu kulturnemu krogu, nemškemu ljudstvu. Ampak: pojem "očetnjave", nacionalistično ponarejen, mi je tuj. Moja očetnjava je ljudstvo. Torej, kot rečeno: nimam domovine in seveda zaradi tega ne trpim, pač pa se svoje brezdomovinskosti veselim, saj me osvobaja nepotrebne sentimentalnosti."

Nič ni tako neomejeno kot človeška neumnost

Horváth nas v svoje besedilo uvede z epigrafom: "Nič ne vzbuja občutka neskončnosti tako zelo kot bebavost." Režiser Ekart parafrazira: "Nič ni tako neomejeno, kot je človeška neumnost." Igra je res tankočuten prerez družbe, malomeščanstva, množice frustriranih posameznikov, ki so postali idealno testo, v katerem kot kvas vzhaja ideologija zla. In zato tudi režiserjevo samospraševanje: "Horváth nam skozi svoje like poda kontekst, mi poznamo rezultate. In ker vse to poznamo, mi je še toliko bolj nedoumljivo, da se iz zgodovine nočemo ničesar naučiti.

Kakšen pa je svet, ki naj bi se ravnal samo po pameti? Kakšna je ta pamet, po kateri naj bi se ravnal naš svet? Se je v času od vzpona ideologij, ki so svet pripeljale v katastrofo, do danes kaj spremenilo? Res, nič ni tako neomejeno, kot je človeška neumnost. Precej črna oznaka za nekaj tako cenjenega, kot je človek in njegova vloga v zgodovini sveta. Je res človeška neumnost nespremenljiva stalnica človekove zgodovine?" Ali kot je v gledališkem listu zapisal Boštjan Narat: "Tu gre za rojstvo nasilja iz duhá valčka."

Od kopališča ob Donavi do bordela

Zgodba se na odru odvija kot v filmskem scenariju na številnih prizoriščih – vse od kopališča na Donavi, pa do bordela … Od trafike, mesarije do trgovine Čarnega kralja. V središču je romantična zgodba naivne Marianne – igra jo Nataša Keser, kot gostja, ki jo na zaroki s prostodušnim mesarjem Oskarjem (Peter Harl) zapelje predmestni osvajalec Alfred (Jure Kopušar). Ob njih je še cel niz brezperspektivnih malomeščanskih filistrov, ki se skušajo (s)pehati čim višje po družbeni lestvici. Ob igralcih domačega ansambla nastopa tudi skupina mladih z Goriškega. Več kot štirideset je nastopajočih, kar je bil tudi za režiserja velik izziv.

Igralci so navdušeni, saj gre res za ansambelsko predstavo, v kateri so vsi enako pomembni. Marjuta Slamič: "Po dolgem času imamo na repertoarju predstavo, v kateri ima vsak priložnost, da iz svojega lika, pa četudi je majhen, nekaj naredi. Vsak od nas je imel svoj osebni izziv, kar je za igralca največja nagrada." Gorazd Jakomini: "Primož Ekart je pokazal natanko tisto spoštljivost, ki jo ansambel in teater potrebujeta."

Prekletstvo ujetosti v moški mračnjaški svet

Marianne, osrednja figura v Zgodbah iz Dunajskega gozda, uteleša takratni položaj ženske. Vpeta je v patriarhat in cerkveno dogmatiko. Zala Dobovšek v gledališkem listu zapiše: "Oboje Marianne potiska v podrejen in zatiran položaj, v katerem ne more uveljavljati lastne volje, temveč je tretirana kot lastnina, že skoraj trgovski artikel. V izhodišču označena kot pripadnica "brezdušnih bitij" naj bi bila udomačena in ukročena s strani moških. Ker ji zaročenca izbere oče, se mu upre tako, da izbranca iznenada zapusti in odide z drugim moškim, Alfredom, sicer zgubo in podležem, a to v resnici ni pomembno, pomembno je nekaj drugega: izbrala si ga je sama. In v tem dejanju si potrdi svojo moč, avtonomijo, "svobodno izbiro", to je njena afirmacija (tudi na nivoju spola), vsaj tako misli, dokler distopično ne uvidi lastne zaslepljenosti. Ne le, ker se Alfred izkaže kot brutalno brezsrčen (brez večjih pomislekov se želi prostaško znebiti njene nosečnosti), nad njim jo nadzira še dodaten oklep – Cerkev ("To je tudi glavni argument naše Cerkve v boju proti zaposleni ženski, češ da razdiralno vpliva na družino – in a misliš, da so kardinali neumni?").

Poleg tega pa jo izda tudi ponavljajoči se vedenjski vzorec, Alfred, ki naj bi vsaj do neke mere simboliziral njeno svobodo, v resnici predstavlja nadaljevanje odnosnih principov, kakršne je imela tudi z očetom in zaročencem. Prisila, agresija, poniževanje, izkoriščanje. Prav v tej njeni ideji osvobajanja, ki je v osnovi pogumna, a v svojem jedru iluzorna, se še enkrat potrdi silna moč patriarhata, ki deluje tako na zavestnih kot še bolj podzavestnih in nezavednih ravneh." Marianne igra Nataša Keser. Zanjo je to prva večja vloga, o svojem liku pa pravi: "V okolici, v katero je postavljena Marianne, vlada strah. Ona pa je eno veliko, pogumno srce. V času, ko nihče ničemur in nikomur nič več ne verjame, ona verjame v srce. Žal – iluzija …"