Končala je igralsko akademijo in že od leta 1987 je zvesta odru ljubljanske Drame. V svojem nagradnem portfelju ima Borštnikovo nagrado in nagrado Sklada Staneta Severja. Kljub temu je spoznala tudi občutke odrinjenosti z odra, nekaterim ni bilo všeč, da nastopa na televiziji, drugi so ji zamerili pojavljanje v reklamah. Lahko bi napisala tudi kakšno poglavje za slovensko zbirko zgodb s ključnikom #JazTudi.

"Moramo si zaslužiti, a nekaj nam je lahko tudi podarjeno. Najprej moramo spoštovati sebe" in "Dobro je najti svoj vdih in izdih". Morda vsega tega ne bi vedela, če ne bi bilo pogovorov, ki so ji spremenili življenje. Esenco nekaj sezon televizijske pogovorne oddaje je prelila med knjižne platnice. Če ji kdo reče, da je kmetica, je s tem ne more užaliti, nasprotno, to jemlje kot kompliment, saj že vrsto let tam nekje na obrobju ljubljanske kotline ali pa že kar na Dolenjskem uživa med svojimi zelenjavo in zeliščnimi vrtovi ter v živalskem kraljestvu, ki ga sestavljajo koze, lama, osel, kokoši, mačke, kužki … Naklonjenost naravi se kaže tudi v njeni marmeladi z rožmarinom. Ne boji se starosti, a kljub temu ne razmišlja o upokojitvi, in dodaja, da spremeniš sebe, so potrebna leta.

Gostja nove epizode Prvakov tedna je Zvezdana Mlakar.

Zvezdana, ali se veselite prihoda in praznovanja pomladi? V mislih imam tudi za vas pomembno leto 1978.
Da, ali si lahko zamislite, da sem takoj zatem, ko sem prišla študirat v Ljubljano, tako rekoč v prvem letniku akademije dobila glavno vlogo v filmu? Takrat nisem vedela niti, kaj je kamera. Spomnim se, da sem z občudovanjem gledala Radka Poliča - Raca v Idealistu, pozneje pa sem z njim igrala. To so bili veliki šoki zame. Tema filma Praznovanje pomladi so kurenti in to je nekaj, kar je povezano s krajem, iz katerega prihajam. France Štiglic je bil izjemen režiser, in hkrati kot oče do mene, tako da sem kar dobro opravila prvo filmsko vlogo. Drugače pa, ko sem se peljala na ta intervju, sem razmišljala o tem, da res ne delujem prav dobro pozimi, da sta pomlad in poletje moj čas in zdaj prihaja moj čas.

Kakšen je bil gledališki oder nekoč? Pred časom ste dejali, da ste delali še v časih, ko so režiserji zelo poniževali igralce, jih zaničevali in te ščipali za zadnjico.
Takrat je bilo pač to normalno in sprejemljivo, da te med vajo kdo uščipne v ritko. Mene je najbolj bolelo in to tudi danes težko razumem, da me zaradi tega, ker sem ženska, nekdo zaničuje. Velikokrat sem v življenju slišala stavek: "No, dajmo že malo razmišljati, dajmo malo še svoje možgančke vključiti!" Ker mene so sicer sama čustva in histerija, razmišljati pa ne znam. To so stereotipi, ki jih pripisujejo ženskam. Takrat nisem vedela, da je s takim vedenjem in odnosom do žensk kar koli narobe. Se pa ob tem nisem dobro počutila. Danes je bistveno drugače, glede tega so časi res boljši in zato vsem mladim rečem, bodite hvaležni, da je spoštovanje med spoloma vzpostavljeno. To je trajalo tisočletja, zato je prav, da smo pozorni na pojave nesprejemljivega vedenja. Tudi jaz takrat, na začetku igralske kariere, nisem iz tega delala drame, če me je kakšen režiser intenzivno božal po nogah in me gledal v oči, sem se delala neumno, da ne razumem, za kaj gre. In sem dokaj dobro skozi prišla. Nikogar nisem prav posebej razjezila, no, tu pa tam sem koga in potem 10 let nisem videla odra, ko je on režiral predstavo.

Ali še vedno sledite misli, da ko ti je težko, ne glej samo na ta problem pred seboj, ampak se ozri nazaj in sprevidi, kaj vse ti je že uspelo narediti.
To je zelo preprost nasvet. Namreč ko se nam nekaj zgodi, hočemo problem rešiti tisti trenutek. Kopljemo po njem, se vržemo v reševanje, potem se pojavijo razne prepreke, sledi občutek nemoči … Takrat je zelo zdravo izstopiti, dobesedno vstati, oditi iz sobe, narediti deset počepov. Če imaš možnost za 24 ur, za pol dneva prestaviti vse skupaj, da dozori, da zavzameš rahlo distanco, potem se spremeni pogled. Meni to velikokrat pomaga, ker se potem zavem in si rečem, poglej, kaj vse si že naredila. A zdaj bo pa en problem vse pokvaril, veš, koliko jih še bo, to je ena taka zdrava distanca do sebe. Tudi če ti ne uspe vse, te ne bo vrag vzel. Saj motiti se je človeško, tudi spodrsljaji so nekaj povsem normalnega, saj se tudi iz njih zelo veliko naučimo, kajne?

Vaš prijatelj Marjan Ogorevc, ki je bil med drugimi gost vaše oddaje, tudi v knjigi Pogovori, ki so mi spremenili življenje, v kateri mu je posvečeno eno poglavje, pravi, da se lahko odločamo neskončno stvari, tudi za neskončno nadstropij. V katerem nadstropju se vi najbolje počutite?
Da, jasno, da na vrhu (smeh). Mislim, jaz zagotovo po Ogorevčevi shemi nisem v kleti, ker tam je tema, nič ne vidiš, te je strah. Meni je všeč njegova teorija, da je življenje v bistvu kot ena stavba, višje se dvigaš, več veš, širše vidiš, manj se bojiš. Lažje sanjaš in letiš. Moj načrt je, da pridem enkrat na vrh. Ampak saj veste, kako je s temi nadstropji, včasih greš gor, včasih tudi življenje poskrbi, da malo padeš, za nekaj stopnic ali pa celo za nadstropje. Nič hudega. Pomembno je imeti načrt za pot proti vrhu, da se dotaknete neba.

V vaši knjigi lahko tudi v kontekstu meseca marca preberemo zelo aktualno misel, da ni bistveno, da je mama dobra, ampak da je mama dobro.
Tomislav Kuljiš mi je povedal, da se je ta njegov stavek najbolj uveljavil v Sloveniji. Čeprav je to misel širil tudi drugod, nikjer ni padla na plodna tla tako kot pri nas. Jaz sem ga namreč vprašala, ker sem želela recept, kakšna naj bom, kaj moram narediti, da bom dobra mama, in mi je odgovoril, dobra mama je tista, ki je dobro. In glej, kako je življenje preprosto, če sem jaz dobro, zadovoljna, srečna, če se znam spopadati s problemi, če znam postavljati meje, pomeni, da znam biti dobra mama. Ni dobra mama tista, ki se ves čas sprašuje, ali sem dobro vzgajala otroke, kje sem ga polomila, v bistvu pa nima podpore ne pri svojem možu ne v družbi. Zato delajmo majhne korake, ampak tisti naj bodo celostni, pa četudi nismo vedno stoodstotni in pri vsem popolni.