Prve volitve v modernem pomenu besede je Slovencem prinesla revolucija v »pomladi narodov« leta 1848, ko so naše dežele spadale v okvir Habsburške monarhije. Takrat so se zvrstile volitve v frankfurtski in dunajski parlament ter v začasne deželne zbore. Toda to prvo parlamentarno življenje je trajalo le malo časa in sledila je desetletna doba novega absolutizma.
A staro, trdo vladanje se v spreminjajočem se svetu ni več moglo obdržati. Tako se je leta 1861 cesar Franc Jožef le sprijaznil z odstopom nekaterih svojih pravic parlamentu. Vsaka dežela je dobila svoj deželni zbor in počasi se je začelo razvijati strankarsko življenje. Zaradi kopice narodov, združenih pod habsburško krono, je politično rivalstvo temeljilo predvsem na razprtijah in razlikah med njimi.

Nekaj deset let so bili slovenski politiki složni
Slovenska politična kultura je bila del avstrijske politične kulture in v tem času so politiki v boju za pravice slovenskega naroda delovali po načelu sloge. A bolj kot so se politične ideje razvijale in rasle, večje so postale razlike med katoliškim in liberalnim taborom. Boj je zaostril bogoslovni profesor Anton Mahnič, ki je pozval k »ločitvi duhov«. Sodelovanja je bilo konec in razvile so se moderne slovenske stranke.
"V 90. letih pa se nato najprej na Kranjskem, pozneje pa še v drugih slovenskih deželah izoblikuje ta klasična tridelna strankarska struktura – na eni strani katoliški tabor, Katoliška narodna in pozneje Slovenska ljudska stranka, na drugi strani liberalni tabor oziroma Narodnonapredna stranka in na tretji strani socialdemokratska stranka," pojasnjuje dr. Janez Cvirn, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Čas hudih nacionalnih trenj
V dunajskem državnem zboru, kamor smo tudi Slovenci izvolili nekaj svojih poslancev, je bil to čas hudih nacionalnih trenj. Habsburška monarhija je namreč združevala kopico različnih narodov. Stranke so za uveljavitev svojih želja začele ubirati skrajne poti - obstrukcije.
V navado so prišli dolgi govori, imenovani filibustri, ko je posamezen poslanec govoril več ur in s tem oviral nadaljevanje seje. Cvirn pojasnjuje, da "poslovnik ni določal, kako dolgo lahko poslanec govori - pogoj je bil zgolj ta, da je poslanec govoril na pamet. Brati ni smel". Poslanec Otto Lechner je tako postavil rekord, ko je neprekinjeno govoril kar 12 ur. Češki socialist Lisy pa je med svojim filibustrom jedel sendvič in občasno srknil požirek konjaka.
Na Dunaju tudi pretepi
Nato pa so se tehnične obstrukcije kmalu spremenile v hrupne. Poslanci so sejo začeli motiti z glasnim prerekanjem, kričanjem in tolčenjem po mizah. Drug drugega so žalili in se pred govorniškim odrom tudi prerivali. "Jeseni 1897 je prišlo do pretepov v državnem zboru, ko so posamezni poslanci posegali celo po nožu in drugem hladnem orožju. Enega izmed teh pretepov se je aktivno udeležil tudi slovenski poslanec Fran Šuklje."

"Po zraku leteči stoli, prevrnjene mize, na tleh ležeče skupine hropečih, kolnečih, lase in brado ruvajočih si ljudi … ti gnusni pretepači, ti junaki z nožem v pesteh niso pijani kmetje, ti pretepači so 'cvet naroda', zastopniki avstrijskih volivcev, prostor pa hram parlamenta," je dogajanje opisal časopis Slovenski narod.
Strankarsko razdeljeni tudi časopisi
Podobne razprtije so se med političnimi nasprotniki začele kazati tudi v slovenskem prostoru. Vsak izmed obeh glavnih taborov je imel sebi naklonjen časopis – liberalci so imeli Slovenski narod, katoliška stran pa časnik Slovenec. Ljudje so se tako politično opredelili že s tem, kateri časopis so kupili. In kako resno so to vzeli, v svojih spominih zapiše Pavla Hočevar, ko opisuje, da je njena gospodinja meso, ki je bilo zavito v časopisni papir Slovenskega naroda, kar trikrat sprala z vodo, da se ga ne bi slučajno držal kakšen greh. Časopisni članki so tako danes zelo zanimiv pričevalec političnega dogajanja pred več kot 100 leti.

Obstrukcija se preseli v deželne zbore
Na Kranjskem je junija 1902 sledila obstrukcija Katoliške-narodne stranke, ki je zahtevala razširitev volilne pravice. Liberalci so namreč imeli zaradi volilnega sistema, ki je dajal prednost bogatim slojem, dolgo na Kranjskem večino v političnih telesih. Zato so najprej nasprotovali razširitvi volilne pravice, da bi lahko volili vsi moški, ne glede na premoženje, saj so se zavedali, da imajo njihovi katoliški nasprotniki večino med kmečkimi množicami, nad katerimi so imeli vpliv duhovniki.

Katoliški poslanci pod vodstvom Ivana Šusteršiča so se odločili, da bodo zato motili delo deželnega zbora. Liberalna Narodnonapredna stranka se je zoperstavila obstrukciji z dolgimi govori. A ker se je debata o volilni reformi nadaljevala, so se tudi liberalci odločili za povzročanje hrupa. V časopisju lahko preberemo takšen opis: »Dr. Tavčar je piskal na piščalko, Hribar je sukal ragljo, Pirc je bil z renami, dr. Ferjančič, dr. Majaron in Božič so zvonili s kravjimi zvonci, vmes piskali in trobili. Pirc je naposled prinesel velikanski rog. Galerija pa je vmes vpila na glavarja. Hrup je bil nepopisen. Klerikalci so bili bledi kot smrt in so tavali sem in tja. Šušteršič se je enkrat premagal in si od župana Hribarja izposodil ragljo ter malo ragljal, ali zmanjkalo mu je humorja in prav kislo jo je odkuril. Škof si ni upal priti v dvorano.«

Po tem cesar kranjskega deželnega zbora ni sklical dve leti. Ko se je nato le znova sešel, se je zaradi novih razprtij med političnimi nasprotniki zgodba ponovila. "Kar naenkrat se je v zbornici dvignil huronski krik, divji ropot, trobenje, razbiranje, raglanje. Obenem mečeta poslanca Turk in Supanič smrdljive bombice na tla in gnusni smrad se nenadoma razširi po vsej dvorani. Hipoma se je skupščina deželnih očetov spremenila v beznico," se je dogodkov spominjal politik Fran Šuklje.
Spor zaradi Prešernovega spomenika
Kako močno vsak sebi sta bila liberalni in katoliški tabor, se je pokazalo tudi pri postavljanju spomenika Francetu Prešernu v središču Ljubljane. Liberalni župan Ivan Hribar je kip naročil pri kiparju Ivanu Zajcu. Po besedah zgodovinarja Cvirna so bili v katoliškem taboru nad spomenikom ogorčeni.

Najprej jih je motila gola muza nad pesnikovo glavo, potem so bili prepričani, da so si izbrali lokacijo za postavitev spomenika nasproti frančiškanske cerkve nalašč in zato spremenili Marijin trg v Prešernov trg. "Najbolj ogorčen nad kipom je bil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je tri dni po odkritju spomenika pisal ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju pismo in zahteval, da se gola muza nad pesnikovo glavo odstrani." Liberalni tabor se je temu uprl in Prešernov spomenik še zdaj stoji.

Poskusi diskreditacije nasprotnikov
Poskusi diskreditacij političnih nasprotnikov so postajali vse ostrejši. Tako je na primer katoliški politik Janez Evangelist Krek na shodu v Davči vaščane pozval, da če se med njimi pojavi kakšen liberalec, naj ga udarijo s kamnom po glavi.

"V tem spopadu je zelo pomembno vlogo vse od konca 19. stoletja igral očitek korupcije. Recimo v katoliškem taboru so ves čas ta očitek naslavljali na ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Govorili so, da se mu je trebušček zelo povečal v času županovanja, da izkorišča modernizacijo Ljubljane po potresu, da si polni svoje žepe. Drug očitek poleg korupcije je bilo nemoralno vedenje, kajti Hribar se je takrat ločil od svoje prve žene," dogajanje opisuje Cvirn.
Tožbe zaradi zapisov v časopisu
Hribar je poskusil svojo čast reševati s tožbami zoper katoliško časopisje in kar nekajkrat mu je uspelo, da je urednika Slovenca Evgena Lampeta spravil pred sodišče in dosegel obsodbo, celo na zaporno kazen. Toda Lampe te kazni ni šel odsedet v zapor, kajti potem ko je sodbo potrdilo tudi višje sodišče v Gradcu, se je škof Jeglič usedel na vlak, se odpeljal na Dunaj in pri cesarju izposloval njegovo pomilostitev.
Politika je torej razvnela strasti uglajenih, spoštovanih gospodov. S pomočjo tiska, političnih zborov in razširitve volilne pravice leta 1907 se je vse bolj vtirala v vse pore javnega življenja ter postajala prva tema pogovorov.