„Pretiravaš. Izčrpavaš svoje slike.“ Tako je o delu svojega prijatelja govoril veliki Pablo Picasso, ki ga je z Antoniom Clavéjem povezovalo ne le prijateljstvo, ampak tudi dvojna izkušnja vojne. Vendar pa Picassove sodbe o delu Clavéja, s katerim sta skupaj med drugim v tedaj še okupiranem Parizu po radiu spremljala poročila o začetku ofenzive v Normandiji, morda ne gre jemati kot strokovno kritiko avtorja, ki se je na povojni evropski sceni najbolj afirmiral predvsem z umetnostjo kolaža. Kot namreč pove umetnostni zgodovinar José Francesco Yvars, ki je tudi osebno srečeval oba umetnika, se je namreč Picasso obnašal kot nekakšen fevdalec. Nikakor ni prenesel misli, da bi ga v družbi kdo zasenčil in več kot le malo ga je motilo, da je bil Clavé lepši od njega in pravzaprav tudi edini v njegovem krogu, ki ga veliki kubist ni zasenčil.

Slikarstvo se konča z Delacroixom
Pa vendar tudi za Clavéja ni bilo samo po sebi umevno, da se bo zmogel uveljaviti v evropskem slikarstvu in na zahtevni pariški sceni, na kateri je sicer vsaj od leta 1954 naprej veljal za eno ključnih 'figur'. Njegovi začetki namreč niso predvidevali te poti. V osnovi je bil obrtnik, slikopleskar in dekorater, ki se je šolal na večerni umetniški šoli, na kateri se je, kot je večkrat pripovedoval, „sodobno slikarstvo končalo z Delacroixom in Puvisom de Chavannesom … Mi – vsaj fantje moje starosti in družbenega razreda – nismo imeli pojma o obstoju impresionistov in Cézanna … Tako je bilo tudi malo verjetno, da bi slišali za Picassa ali Matissa … Samo pomislite!!!“

Umetnik barcelonskih kinematografov
V tem okolju se je Clavé postopoma uveljavil kot risar plakatov za vodilne tri kinematografe v Barceloni in v tridesetih je postal prav vodilni v svojem poslu. Tedaj je res malo vedel o sodobni umetnosti, s katero ga je povezal šele dogodek, ki je tako njega kot Picassa zaznamoval za celo življenje. To je bila španska državljanska vojna, ki se v Clavéjevem opusu ni odrazila s tako očitno referenco na vojno dogajanje, kot je bila Picassova Guernica, zato pa je njegovo poznejše delo zaznamovala na druge načine. Clavé je bil med vojno vojak na republikanski strani, postal je risar za propagandni časopis republikancev in kot član 31. divizije je je prvič v življenju delal kot scenograf, in sicer pri postavljanju produkcij o vojni in tudi za ljudi, ki jih je prizadela vojna.
Poleg tega je bila to tudi zadnja faza Clavéjevega ukvarjanja s plakatom. Bila je intenzivna, saj je to zahteval čas, o čemer nam v svojem odličnem pričevanju o španski državljanski vojni v knjigi Poklon Kataloniji pove George Orwell: „Revolucionarni plakati so bili povsod, njihovi jasna rdeča in modra sta sijali s sten in ob njih so se oglasi, kolikor jih je še ostalo, zdeli kot blatni madeži.“ Veliko let pozneje, ko je njegovo delo veljalo za odločno nepolitično, je Clavé, ki je bolj kot zaradi lastne odločitve zaradi sile razmer pristal v anarhističnem taboru, o svoji (ne)politični dejal: „Nikoli nisem imel nobenih vezi s komunisti. Nikoli se nisem ukvarjal s politiko. Niti pred državljansko vojno niti po njej. Vendar pa nisem nikoli odklonil dela, za katerega so me prosili antifašisti.“

Učne ure v Parizu
Po prihodu v Pariz leta 1939 je Clavé tako kot drugi pobegli republikanci pristal v taborišču v Parizu. Pariz ga je tudi določil kot umetnika. Medtem ko se je preživljal kot ilustrator, je 'romal po Parizu' in srkal nove vplive. Prehoditi je moral kar veliko kilometrov, saj, kot nam pove Yvars, tudi v Parizu tedaj ni bilo reprodukcij in vsak se je preprosto moral podati tja, kjer je določeno delo bilo razstavljeno. Sprva ga je prevzelo delo Bonnarda in Vuillarda, nato je spoznaval barve Matissa, tehniko litografije, s katero se je nenazadnje že v petdesetih predstavil na ljubljanskem grafičnem bienalu … Črpal je mnogo vplivov in obenem napredoval od figure k abstrakciji, kar je bilo opazno tudi v njegovih scenografijah, s katerimi moramo za trenutek prekiniti ravnokar začeto zgodbo o razvoju Clavéjeve popolnoma avtorske umetniške linije v povojni umetnosti. Zaradi nje in zaradi izkušnje vojne žrtve Yvars Clavéja tudi primerja z Zoranom Mušičem.

Izlet v Hollywood
Sloves odličnega ilustratorja je Clavéju prinesel povabilo k sodelovanju pri postavitvi baleta po nizu grafik Los Caprichos, v katerem se je Goya znesel nad neumnostmi in nad nezaslišanimi konvencijami španske družbe njegovega časa. Sledilo je še več uspešnih scenografij in Yvars za vrhnec ljubljanske razstave imenuje prav tri makete Clavéjevih scenografij, ki do zdaj še niso bile predstavljene v javnosti. Uspeh na odru je obrodil tudi povabilo iz Hollywooda. Sodelovanje pri scenografiji in kostumih za film Hans Christian Andresen režiserja Charlesa Vidorja, v katerem je naslovno vlogo odigral legendarni komik Danny Kaye, je Claveju prinesla celo dve skupinski nominaciji za oskarja. A bila je to tudi edina Clavéjeva izkušnja v mestu blišča in slave in leta 1954 je sklenil, popolnoma se posvetiti slikarstvu.

Ne morem biti del École de Paris
Clavé pač ni bil Dali, ki je umetnino naredil tudi iz svojega življenja, tudi ni bil narcisistično zagledan vase kot Picasso in najbolj srečen je bil v svojem ateljeju, v katerega ni smel vstopiti prav nihče. Sledita dve potrditvi te Clavéjeve skromnosti. Njegova pariška žena Madeleine si je želela, da bi se Clavé pridružil znameniti pariški šoli (École de Paris). Pojem, ki so ga pred prvo svetovno vojno povezovali s smermi favizem, kubizem in postimpresionizem, po drugi pa s krogom okoli evropske različice abstraktnega ekspresionizma in tako z umetniki, kot so bili Jean Dubuffet, Pierre Soulages, Nicholas de Stael ali Serge Piloakoff, je konotiral nekaj imenitnega v polju sodobne umetnosti.

A Clavé ni hotel biti zraven in je razočarani ženi, ki jo je sredi šestdesetih razveselil vsaj s hišo v tedaj še mirnem St. Tropezu, odvrnil, da se ne čuti dovolj omikanega, da bi pripadal temu 'redu' umetnikov. Prav tako zgovorna pa je njegova izjava o njegovem delu in njegovih razstavah, ki je Picasso verjetno ne bi podal: „Nekoliko sem zadržam do razstavljanja svojega dela … Vedno sem bil tak... Ne namaram znova videti svojih platen … /.../ Ne bi zdržal, če bi moral cel dan „gledati samega sebe“. /.../ Vedno sem imel ta zadržek. Bojim se, da ga tudi vedno bom imel ...“

Iz umetnosti je zločena naracija. Gre le za učinek.
Zgornjo izjavo je Clavé podal v intervjuju pred svojo razstavo v centru Pompidou leta 1978. Tedaj je bil tudi v domovini že spoštovan umetnik in skoraj so se že začele priprave na njegovo retrospektivno razstavo, ki je leta 1984 zapolnila španski paviljon na beneškem likovnem bienalu. Tedaj je že slovel kot umetnik kolaža, ki ga je dovršil v šestdesetih, ko je začel ustvarjati kolaže oziroma assemblage kot kombinacije slikarskih pasažev in predmetov oziroma objets trouvés.

V svojem povojnem prehodu od figuralike k abstrakciji, ki pa vendar ni popolnoma izločila človeške figure – prisotna ostane v grobo začrtanih očeh, shematskih obrazih ali rokah, ki spominjajo na baconovsko gesto -, je Clavé iz svoje umetnosti izločil naracijo. Gre le za učinek, zaradi česar mu je abstrakcija tako ležala in zaradi česar jo je tudi zagovarjal: „Predmet slike preprosto ni pomemben. Ali se v glasbi kdo ukvarja s tem, ali je določena melodija klasificirana kot serenada, fuga ali pastoralna pesem? Kar je v posameznem umetniškem delu zanimivo, je le tisto, kar je njegovo bistvo. Pomembno pa je tudi, da se platno ves čas igra z menoj. Vsaka krajina se lahko po večmesečnem delu nenadoma in sama od sebe spremeni v tihožitje.“

Transmutacija oziroma transfiguracija sta postali temeljna pojma Clavéjeve umetnosti, ki jo je določala tudi njena plastičnost. Clavéja je vedno zanimala skulptura, ki pa jo je po nekaj eksperimentih z objets trouvés konec tridesetih zamenjal z eksperimenti s plastičnimi slikami. Predvsem od sredine šestdesetih je Clavé jedkanice nadomeščal s koščki aluminija, ki ga je v sedemdesetih nekajkrat uporabil tudi namesto slikarskega platna, na platno pa je nalagal koščke blaga, zmečkanega papirja, drobce lesa, najrazličnejše odtise, po vrnitvi z Japonske je nanašal podobe, podobne japonski kaligrafiji, še pred vznikom poparta pa je na slike nanašal podobe iz popularne kulture oziroma izrezke iz časopisov. Pravzaprav je bil njegov pristop k umetnosti vedno nekoliko ameriški, to je praktičen, saj je izkazoval večno Clavéjevo ljubezen do materialov in njegovo obrtniško zaledje. In vedno je kot obrtnik iskal novo (uporabno) obliko. Oziroma jo je vedno znova našel. Če sklenemo z njegovimi besedami: „Kot je rekel Picasso: ˝Ne iščem, najdem ...˝ To velja tudi zame.“