Stara cerkvena slovanščina je jezik, v katerem so bili napisani najstarejši slovanski prevodi liturgičnih knjig iz grškega jezika, nastali v drugi polovici devetega stoletja. Sčasoma se je stara cerkvena slovanščina razvila v cerkveno slovanščino; s tem pojmom označujemo jezik bogoslužnih besedil, v katerega so se primešale prvine posameznih slovanskih jezikov, glede na različna slovanska jezikovna področja.

Glagolsko abecedo sestavlja 38 grafemov oz. pisnih znamenj za glasove. Razpored črk se je nekoliko razlikoval od današnje latinične abecede (a, b, c, č, d …) - prva črka je bila tudi pri glagolici a, sledila je črka b, tretja črka je bila v in četrta g. Zaradi vrstnega reda črk se je glagolska abeceda imenovala azbuka (poimenovanje se je ohranilo tudi pri cirilici): a – azЪ (slov. "jaz"), b – buky (slov. "črka"), v – věd (slov. "vem").

Nastanek glagolice in delovanje bratov Cirila in Metoda
Brata Ciril/Konstantin (ok. 825–869) in Metod (826–885) sta bila rojena v Solunu, takrat v okviru Bizantinskega cesarstva. Tam sta kot sinova visokega bizantinskega častnika preživljala zgodnje otroštvo in se, v sožitju s slovanskim prebivalstvom, spoznala z različico makedonskega jezika. Njuna nadaljnja življenjska pot se je začasno ločila, toda ne za dolgo. Ciril je v Carigradu študiral filozofijo in teologijo ter postal bibliotekar in prevajalec v Hagiji Sofiji, Metod pa je prevzel upravniško funkcijo v bizantinski hierarhiji. Leta 856 je Metod vstopil v maloazijski samostan Olimp, istega leta je bratovemu zgledu sledil tudi Ciril. Nekaj let pozneje, leta 862, je moravski knez Rastislav prosil bizantinskega cesarja, naj mu pošlje misijonarje, ki poznajo staroslovanski jezik.

Poznavanje slovanskih jezikov, ki je brata spremljalo od otroštva, je bilo razlog, da sta se odzvala na knezov poziv in leta 864 prišla na Moravsko. Ciril je za potrebe liturgije v staroslovanski jezik iz grščine prevedel glavna biblična besedila in liturgične knjige. Besedila naj bi zapisal v posebni pisavi, ki jo je priredil za potrebe liturgije, glagolici. O nastanku glagolice obstaja več teorij, toda o tem nekoliko pozneje. Leta 869 sta brata odpotovala v Rim, kjer sta predstavila svoje delo takratnemu papežu Hadrijanu II. V bistvu je šlo za zagovor, saj sta z uvajanjem liturgije v slovanskem jeziku prišla v spor s frankovsko duhovščino, ki je zagovarjala tako imenovano trojezično teorijo, po kateri je bilo v liturgiji dovoljeno uporabljati zgolj tri svete jezike – grščino, latinščino in hebrejščino. Pot bratov Cirila in Metoda se je na tem mestu zopet ločila. Ciril je ostal v Rimu, kjer je vstopil v grški samostan in prevzel redovno ime Ciril ter kmalu, še istega leta, umrl. Metod je bil med letoma 870 in 873 zaprt na Bavarskem, njegova liturgija pa je bila prepovedana vse do leta 880, ko je papež Janez VIII. dovolil bogoslužje v slovanskem jeziku. V jeseni življenja je Metod prevajal iz grščine v staro cerkveno slovanščino različna liturgična besedila, med najpomembnejšimi prevodi so bile knjige Stare zaveze. Po Metodovi smrti je bila njegova liturgija na Moravskem zopet prepovedana, njegove učence pa so izgnali. Ti so se zatekli v primorsko Hrvaško (predvsem v Istro in na Kvarner), v Bolgarijo, Raško in pozneje tudi v Rusijo.

Izvor pisave
Zaradi svojevrstnega, morda tudi nenavadnega videza je glagolica povzročila, da se znanstveniki, ki so se ukvarjali in se še ukvarjajo s to pisavo, niso poenotili glede njenega izvora. Tako obstajata dve prevladujoči teoriji: eksogena (zunanja) teorija nastanka glagolice išče vzroke zunaj: po mnenju dveh glavnih zagovornikov te teorije, Angleža Taylorja in hrvaškega slavista Vatroslava Jagića (bil je učenec in naslednik slovenskega slavista Franca Miklošiča), je izhodiščna točka glagolice v grški minuskuli, ki je v svoji osnovi kurzivna pisava. Ciril naj bi s stilizacijo grške minuskule (črke minuskule ustrezajo našim malim črkam) ustvaril majuskulno (veliko) pisavo, ki je bila v nasprotju z grško minuskulo nevezana pisava. Pri štiriindvajsetih glagolskih črkah je mogoče opaziti grški izvor, pri preostalih pa je, po mnenju strokovnjakov, moral Ciril iskati vzorce pri drugih orientalskih pisavah – v glavnem je šlo za črke, ki niso imele ustreznih grških znakov (č, š, ž …) v stari cerkveni slovanščini.

Druga splošno razširjena teorija išče izvor glagolice v njenih notranjih grafičnih zakonitostih. Eden izmed začetnikov t. i. endogene teorije je bil finski slavist Georg Černohvostov, ki je zagovarjal stališče, da glagolske simbole sestavljajo krščanski znaki – križ (simbol odrešitve in Jezusa Kristusa), krog (simbol božje večnosti in popolnosti) ter trikotnik (simbol svete Trojice). Pozneje je notranje izvore glagolice iskal tudi bolgarski paleograf Vasil Jončev in postavil tezo, da se "vsaka glagolska črka umešča v osnovni model kroga, ki ga štirje premeri delijo na osem enakih delov, pri tem vsaka črka zapolnjuje samo določen odsek v krogu".

Vrste glagolice
Glagolico delimo na dve različici – oblo ali okroglo in oglato ali hrvaško. Prvotna, obla različica glagolice je bila razširjena po večini slovanskih dežel, poznejša, oglata glagolica pa je značilna za hrvaške kraje, kjer je bila ponekod v uporabi vse do konca 19. stoletja. Starocerkvenoslovanska liturgična besedila so bila več kot dve desetletji zapisana zgolj v glagolici, kar pa se je spremenilo z izgonom Metodovih učencev iz Moravske. Ti so se zatekli v takrat močno bolgarsko državo, ki je bila kulturno povezana z Bizancem. V bizantinski državi tistega časa pa je bila v uporabi grška pisava. Obe pisavi sta imeli svoje prednosti, kot tudi slabosti, zato so Metodovi nasledniki na Bolgarskem oblikovali novo pisavo, ki je združila prednosti obeh pisav; nastala je cirilica. Osnovo cirilice sestavlja grška majuskulna pisava oziroma njena različica (mlajša krščanska uncijala), dopolnjena z nekaterimi stiliziranimi glagolskimi črkami, ki so bile potrebne za dopolnitev tistih slovanskih glasov, ki jih grščina ni poznala.

Nova pisava, cirilica, je bila enostavnejša od glagolice, zato je sčasoma (v vzhodni Bolgariji že v 9. stoletju, v Makedoniji do 12. stoletja) prevladala povsod, kjer je bila prej prisotna glagolica, z izjemo hrvaških primorskih dežel, kjer se je glagolica razvijala še naprej. Na hrvaškem Primorju in na kvarnerskih otokih je posebno velik razcvet glagolica doživela v 14. in 15. stoletju. V tem času je glagolica dobivala vedno bolj kurzivno obliko; uporabljali so jo pri prepisih bogoslužnih knjig, pa tudi v posvetni rabi – v njej so bili napisani različni pravni dokumenti, uradniške knjige in tudi leposlovna besedila. Z razvojem tiska je prepisovanje knjig počasi zamrlo, ni pa zamrla raba glagolice. Prva tiskana glagolska knjiga pri južnih Slovanih je bil misal iz 15. stoletja (natančneje iz 1483). Kurzivna (oglata) glagolica je ostala v rabi še v 19. stoletju, v bogoslužju pa tudi še na začetku prejšnjega stoletja.

V preteklosti je veljalo, da je bila prva slovanska pisava cirilica. Do takšnih spoznanj je prišel Čeh Josef Dobrovský (1753–1829), avtor prve znanstvene slovnice cerkvenoslovanskega jezika, napisane v latinščini. Bil je mnenja, da so glagolico oblikovali hrvaški glagoljaši v 13. stoletju na podlagi cirilske pisave. Njegove trditve je ovrgel Jernej Kopitar (1780–1844), ki je prvi opazil razlike med okroglo in oblo različico glagolice. Leta 1836 je Kopitar izdal zbornik Glagolita Clozianus (Kločev glagolit), v katerem razpravlja o zgodovini in kulturnem poreklu Slovencev. Prvenstvo glagolice nad cirilico je dokončno potrdil Slovak Pavol Jozef Šafařík (1795–1861), z njegovimi ugotovitvami se je strinjal tudi Miklošič.

Večje zanimanje za glagolske napise se je v našem prostoru pojavilo konec 18. stoletja, ko je Žiga Zois od nekdanjega koprskega škofa Camuzzija pridobil nekaj glagolskih rokopisov in knjig. Zois je poleg glagolice preučeval tudi cirilico, zbiral je glagolske liturgične knjige, predvsem misale in brevirje; v njegovi zbirki pa so se znašli tudi različni fragmenti glagolskih zapisov. Najpomembnejši dokument v njegovi zbirki je bil odlomek t. i. ljubljanske homilije (pridige) iz srede 13. stoletja, ki velja za najstarejši glagolski rokopis v Sloveniji. Pomembnejši razmah je preučevanje in zbiranje glagolskih besedil doseglo v 19. in pozneje v 20. stoletju, ko se je našlo še več kot sto različnih glagolskih fragmentov. O pomembnejših odkritjih so poročali tudi v takratnem časopisju. Samostojnih glagolskih knjig je bilo malo, saj so se v glavnem ohranili le fragmenti – glagolski napis se je ohranil na platnici knjige.

Časopis Dom in svet je v štirinajsti številki leta 1897 objavil ugotovitve slovenskega duhovnika, politika in pisatelja Janeza Evangelista Kreka, ki je iskal glagolske napise po župnijskih arhivih. Njegova ocena glagolskih fragmentov šentruperškega župnijskega arhiva: "Jezikovno nimajo ti rokopisi posebne vrednosti. Zanimivo je, da knjige, katerim služijo za platnice izvirajo iz pičice iz iste dobe kakor selške. [Krekov predhodni članek je obravnaval glagolico v Selcih, op. a.] Vezava je ista. Zato je morda opravičen sklep, da je napravljena doma. Duhovniki so najbrž sami vezali knjige; preprosti način ne kaže tolike ročnosti, da bi bilo treba misliti na bukvoveza. Stare glagolske obredne knjige, ki jih niso več rabili, so raztrgali in uporabljali za platnice. […] Svojemu kratkemu poročilu dodajem zopetno prošnjo, naj bi se povsod preiskali župni arhivi, v tej stvari, in kar se najde, naj se objavi, da bo čim najpreje možno znanstveno razbrati vso tvarino in določiti, v koliko smo bili Slovenci deležni dediščine sv. Cirila in Metoda."

Posvetovanje škofov v Rimu
Spomladi 1905 je v Rimu potekalo škofovsko zasedanje, na katerem so cerkveni dostojanstveniki urejali rabo glagolice v liturgiji. Anonimni avtor katoliškega mesečnika Dom in svet je takole predstavil bralcem ozadje posvetovanja in opisal dogajanje v Rimu: "Katoliška cerkev, ki smatra edinost v veri kot najpotrebnejšo stvar, zahteva zaradi tega edinost v bogoslužju. Zato je odločila, da se nekatera najbistvenejša bogoslužna opravila vršé v latinskem jeziku. A Vzhod, ki je imel že v najstarejših časih svoje bogoslužje, preden je bil še izpreobrnjen latinski zapad, si je ohranil svoj bogoslužni jezik in svoje obrede. Ker so Slovani na meji med Vzhodom in zapadom, se ni čuditi, da se ravno med njimi bije borba za bogoslužni jezik v starih časih bolj razširjen, nego dandanes. Italijani in avstrijska vlada so delali na to, da ga popolnoma uničijo, in zato je prišlo večkrat do veliko nezadovoljnosti med hrvaškim prebivalstvom ob Adriji. Da se stvar uredi, se je zadnji čas trudil krški biskup Mahnič [Anton Mahnič, 1850–1920, slovenski duhovnik in škof na otoku Krku, je bil velik nasprotnik poitalijančevanja v Istri in Kvarnerju ter eden izmed podpisnikov majniške deklaracije. Leta 1902 je ustanovil Staroslovansko akademijo z namenom preučevanja glagolice, op. a.] Papež Pij X. je poklical letos v Rim škofe iz nadškofije goriške, zadrske, zagrebške, da se o tem posvetujejo in svobodno oddajo svoje mnenje. Predsedoval jim je kardinal Serafin Vanutelli. Slovenski in hrvaški škofje so pridejali svojim izjavam dr. Luka Jelićevo delo 'Monumenta Glagolitica', v katerem je zbrano vse zgodovinsko gradivo o tem vprašanju. Skupne konference se je udeležil tudi papež Pij X. osebno. Odločilni sklep bo izdal sveti oče v posebnem pismu v obliki breva ali 'motu propria' [Breve je papeško pismo v manj slovesni obliki kot papeška bula. Z izrazom 'motu proprio' se označujejo papeški dokumenti, ki jih papež izda na lastno pobudo in jih osebno podpiše, op. a.]."

Papež je po posvetovanju s škofi dovolil uporabo glagolice v liturgičnih obredih. V uporabi je ostala tudi še v obdobju med obema vojnama. Dokončna opustitev glagolice v bogoslužju je sledila po drugem vatikanskem koncilu, na katerem je papež Janez XXIII. (Angelo Giuseppe Roncalli) dovolil rabo domačih jezikov v liturgiji, s čimer je prenehala potreba po uporabi glagolice.

Jelić je v delu Fontes Liturgiae Glagolito – Romanae podal natančen pregled glagolskih zapisov, katoliški duhovnik Evgen Lampe (1874–1918) pa je iz njegovega dela izluščil zapise, ki se nanašajo na slovenski prostor.

Tako se 4. junija 1603 "pritožuje tržaški škof Ursinus de Berthis v svojem poročilu v Rim, da se je zaradi pomanjkanja duhovnikov uvedlo v tržaško škofijo mnogo glagoljašev, ki so čisto nevedni in neizobraženi". Na omembo "neizobraženih glagoljašev" (katoliških duhovnikov, ki so opravljali bogoslužje v slovanskem jeziku in uporabljali glagolico) naletimo pri prebiranju škofovskih zapisov kar nekajkrat. 26. oktober 1655: "Baltazar Corniani, škof koprski, poroča v Rim, da na deželi slovanski duhovniki ne znajo latinsko, nekateri tudi ne italijansko in tudi o cerkvenih stvareh mnogo ne razumejo. A zaradi slabih dohodkov in potrebe ilirskega [slovanskega, op. a.] jezika jih je treba nastavljati." Glagolica v liturgiji ni bila prepovedana, vendar je kljub temu vzbujala nezaupanje pri vodilnih strukturah v cerkvi. Tako so že na oglejski provincialni sinodi (zborovanju škofov) leta 1596 poskušali poenotiti liturgijo, skladno s sklepi tridentinskega koncila, ter uvesti rimski obred z novimi rimskimi misali in brevirji. Na sinodi glagolica ni bila prepovedana, temveč je sinoda priporočila pregled glagolskih knjig in odpravo napak, ki so nastale s prepisovanjem knjig.

Leta 1765 poroča koprski škof Carolus Camucius, da se je "naučil s težkim trudom slovanskega jezika in da slovansko pridiguje". V vseh njegovih župnijah se "po latinskem berilu in evangeliju bereta ali pevata berilo in evangelij tudi ilirsko". Med podporniki glagolice zasledimo tudi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1560–1630), znanega predvsem po protireformatorskem delovanju. V Lampetovi analizi tako lahko opazimo dva primera, da je škof Hren posvetil glagoljaša v duhovnika; 23. novembra leta 1600 s posvečenjem Antona Zupanića in 23. aprila naslednjega leta s posvečenjem Janeza Vitezića.

Prisotnost glagolice v slovenski Istri
Glagolski napisi oz. fragmenti glagolskih besedil so bili najdeni tudi drugje na Slovenskem, ne le v Istri. Na območju slovenske Istre je največ glagolskih fragmentov v okolici Kopra; v Šmarjah, Krkavčah, Hrastovljah, Črnem Kalu, Predloki in drugje. Več o tem si lahko ogledate v priloženem videu. V reportaži, ki je bila objavljena v oddaji Kalejdoskop že davnega januarja 1967, nas njen avtor Drago Kocjančič s kamero popelje po sledeh glagolskih napisov v slovenskih vaseh.