11. oktobra mineva natanko 50 let od začetka Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Z vmesnimi premori je trajal do decembra 1965. Na njem je sodelovalo 2.860 predstavnikov Katoliške cerkve, tako imenovanih koncilskih očetov z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Med udeleženci koncila so bili tudi štirje bodoči papeži: Giovanni Battista Montini (Pavel VI.), Albino Luciani (Janez Pavel I.), Karol Wojtyla (Janez Pavel II.) in Joseph Ratzinger (Benedikt XVI.)

Slovenci na koncilu
Na koncilu sodelujejo štirje slovenski škofje: ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900-1963), mariborski škof Maksimilijan Držečnik (1903-1978), škof apostolski administrator ljubljanske nadškofije in poznejši ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik (1902-1980) ter apostolski administrator Slovenskega primorja Janez Jenko (1910-1994).
Nadškof Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot pesnik France Prešeren 100 let prej. Z njim je bil povezan tudi sorodstveno, saj je bil njegov pranečak. Leta 1923 je postal duhovnik, triindvajset let pozneje pa še škof. Od takratne oblasti je bil deležen številnih pritiskov, ki so dosegli svoj vrh v poskusu atentata januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu, kje so ga polili z bencinom in zažgali. Vovk je atentat preživel, posledice v obliki brazgotin na obrazu in vratu pa so ostale. Leta 1961, ko papež Janez XXIII. povzdigne ljubljansko škofijo v nadškofijo, postane ljubljanski nadškof. V tem času ga papež povabi k sodelovanju v koncilskih pripravljalnih komisijah. Oblast mu dovoli odpotovati v Rim, kamor se napoti kljub šibkemu zdravstvenemu stanju – imel je sladkorno bolezen. Umre še pred koncem koncila, leta 1963. Njegov naslednik na nadškofijskem mestu postane Jožef Pogačnik, dotedanji ljubljanski pomožni škof.

Kaj pravzaprav je koncil?
Cerkveni zbor ali koncil je zborovanje škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Vesoljni ali ekumenski cerkveni zbor pa je zbor škofov Katoliške cerkve z vsega sveta. Vsem škofom sveta ni treba biti fizično navzočih na koncilu, mora jih biti toliko, da predstavljajo vernike vse Cerkve. Na koncilu razpravljajo o verskih vprašanjih in sprejemajo odloke o verskih zadevah.
Do zdaj je bilo v dvatisočletni zgodovini Katoliške cerkve 21 cerkvenih zborov, od tega osem vesoljnih. Zadnji med njimi je bil prav 2. vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Janez XXIII. (Angelo Giuseppe Roncalli) že v januarju 1959, le tri mesece po nastopu svojega pontifikata.

Janez XXIII. je izhajal iz kmečke družine, kjer je bil tretji izmed trinajstih otrok. Med prvo svetovno vojno je služil v italijanski vojski kot bolničar. Leta 1925 je odšel v Bolgarijo, kjer je deloval devet let, do 1934. Nato ga je pot vodila v Carigrad, v Turčijo, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne. Tam je prišel v stik z islamom. Leta 1953 postane kardinal in beneški patriarh. Zanimal se je za vse, kar je bilo novo, med drugim je obiskal beneški filmski festival. Papež je postal leta 1958. Kot prvi papež po letu 1870 je zapustil vatikansko ozemlje in obiskal zapornike v rimskem zaporu ter jih pozdravil z besedami: "Ker ne morete do mene, sem sam prišel do vas." Zaradi svojega odnosa do ljudi se ga je prijel vzdevek Janez Dobri.

Potek koncila
Predpriprave na koncil so trajale dobro leto dni (maj 1959-junij 1960). V naslednjem obdobju, do februarja 1962, so sledile priprave. V tem času so delo opravljale pripravljalne komisije, katerih naloga je bila pripraviti osnutke besedil, ki bodo obravnavana na sejah komisij na koncilu. V dveh letih so tako pripravili več kot 15.000 strani različnih dokumentov.
11. oktobra 1962 se koncil uradno začne z govorom papeža Janeza XXIII. v baziliki Sv. Petra v Vatikanu. V dobrih treh letih koncil sprejme in izda 16 dokumentov: štiri konstitucije (najpomembnejši dokumenti), devet odlokov in tri izjave. Na koncilu sodeluje 2.860 koncilskih očetov (štirje iz Slovenije), od katerih jih med koncilom umre 254, med samim koncilom pa je na novo imenovanih 297 koncilskih očetov. V nasprotju s predhodnimi koncili je tokrat velik del udeležencev iz neevropskih dežel, še vedno pa je v odstotkih največ Evropejcev. Glede na število navzočih gre za največji koncil v cerkveni zgodovini. Za primerjavo – na prvem vatikanskem koncilu je bilo le nekaj več kot 700 koncilskih očetov.
3. junija 1963 umre papež Janez XXIII. S tem se konča prvo obdobje koncila, saj se skladno s cerkvenimi pravili koncil samodejno konča ob smrti papeža, ki ga je sklical. Tri tedne po smrti je bil izvoljen nov papež – Pavel VI. (Giovanni Battista Montini), ki je takoj napovedal nadaljevanje koncila, kar se je tudi zgodilo v zadnjih dneh septembra istega leta. Pavel VI. je nadaljeval delo, kot ga je začrtal pokojni papež Janez XXIII. Bil je prvi papež, ki je potoval z letalom – v letu 1964 je šel na romanje v Palestino. Med tem obiskom se je zgodilo tudi zgodovinsko srečanje, prvim po Veliki shizmi (cerkveni razkol leta 1054, ki je razdelil krščanski svet na rimskokatoliški in pravoslavni del), s carigrajskim patriarhom Atenagorom I. Koncil se je z vmesnimi premori nadaljeval še dobri dve leti, do uradnega konca 8. decembra 1965.

Kako so spremljali koncil slovenski mediji?
TV Ljubljana je svojim gledalcem posredovala vesti, ki jih je dobila od tujih agencij. V šestih letih (od začetka priprav do konca koncila) zasledimo okoli deset novic, neposredno povezanih s koncilom, poleg nekaterih drugih prav tako iz Vatikana. Poročali smo o poteku priprav na koncil, razglasitvi in začetku koncila, pogrebu in izvolitvi novega papeža, o sprejetih dokumentih ter o koncu koncila. Med tiskanimi mediji časopis Delo po ugotovitvah Jereba (2011) o pripravljalnem obdobju koncila (1959-61) ne poroča. Prvič omeni koncil pol leta pred začetkom (februarja 1962) in na dan začetka koncila (11. oktobra). Pozneje omenja koncil ob večjih dogodkih. Katoliški časopis Družina poroča o dogodkih, povezanih s koncilom, redno od januarja 1959 naprej. Prispevki Družine so obsežnejši, saj pojasnjujejo vlogo in pomen koncila specifičnemu delu občinstva, medtem ko Delo predvsem obvešča splošno javnost.

Cenzura
Povojna ustava FLRJ-ja iz 1946 in poznejša ustava SFRJ-ja iz 1963 v 40. členu formalno zagotavlja med drugim svobodo tiska, govora in javnega nastopanja. Po ustavi imajo "občani pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja … lahko izdajajo časopise in druge tiskovine ter širijo obvestila z drugimi sredstvi obveščanja". Ustavno zagotovljena pravica se omejuje z zakoni o tisku in s cenzuro prispevkov. Upoštevati moramo, da v tem času še niso urejeni diplomatski odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom. Država v Cerkvi vidi potencialno nevaren element, predvsem glede možnosti vmešavanja tuje države – Vatikana (imenovanje škofov in podobno) v njene notranje zadeve. Zaradi cenzure je prav tako trpela aktualnost obveščanja, saj so morali prispevke oddati v pregled tudi štirinajst dni vnaprej.

Pokoncilska Cerkev - glavne spremembe:
- liturgija v domačem jeziku in splošno opuščanje latinščine;
(predtem poteka bogoslužni obred v latinskem jeziku, verniki poslušajo bogoslužje, pri njem ne sodelujejo dejavno, osrednji del bogoslužja je potekal pred tabernakljem, duhovnik je s hrbtom obrnjen proti vernikom, od koncila naprej potekajo obredi v nacionalnih jezikih, nastanejo tudi številne ljudske pesmi v domačem jeziku)
- preklic medsebojnega izobčenja Katoliške in Pravoslavne cerkve;
- priznana verska svoboda posameznika (preneha se diskriminacija pripadnikov drugih veroizpovedi, tudi na splošno je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi vere, spola, rase);
- določena upokojitvena starost za škofe 75 let;
- ob doseženi starosti 80 let kardinali izgubijo pravico sodelovanja pri volitvah papeža;
- zanikanje kolektivne krivde takratnih in današnjih Judov za smrt Kristusa (Judje niso nič bolj odgovorni za smrt Kristusa kot kristjani);
- uvedba obvezne pridige pri nedeljski maši;
- večja in aktivnejša vloga laikov v Cerkvi;
- predvidena uporaba modernih sredstev obveščanja za pastoralno delo Cerkve (predvsem vzgojnih in umetniških filmov za mladino ter radijskih in televizijskih oddaj, namenjenim družinam).
Vprašanje celibata
Kljub pričakovanjem pa koncil ni posegel na področje duhovniškega celibata. Celibat je v 11. stoletju uvedel papež Gregor VII. Na Prvem lateranskem koncilu leta 1123 je papež Kalist II. razglasil duhovniške poroke za neveljavne. Ta sklep je potem na Drugem lateranskem koncilu leta 1139 potrdil papež Inocenc II. Potrebno pa je bilo še nekaj stoletij za njegovo uveljavitev tudi pri vrhu Cerkve – zadnji papež, ki je bil poročen in imel otroka, je bil Feliks V. v 15. stoletju. Dokončno je celibat potrjen na Tridentinskem koncilu v 16. stoletju.

Ali se Cerkev bliža novemu koncilu?
So ideje Janeza XXIII. in Pavla VI., zapisane v dokumentih Drugega vatikanskega koncila, po 50 letih uresničene? Si cerkvene strukture prizadevajo za obnovo Cerkve v duhu aggiornamenta? Nedvoumnega odgovora na ti dve vprašanji ne moremo dati. Drugi vatikanski koncil je prav gotovo prinesel številne pozitivne spremembe, vsekakor pa so vedno mogoče tudi še izboljšave, ki bodo skladne s časom, v katerem živimo.
Papež Benedikt XVI. je ob okrogli obletnici začetka koncila razglasil leto vere, ki bo potekalo od 11. oktobra letos do 24. novembra prihodnje leto.
Rok Omahen