To je zgodba edinega častnika avstro-ogrske vojne mornarice, ki mu je bil za življenja podeljen čin velikega admirala.

Po napornem delovnem tednu je nedeljski počitek kar prav prišel. Še posebej je bil teden naporen za zakonca Haus. Idilično spokojnost v majhni vasici ob reki Soči pa je vsaj tisto zgodnjepoletno sredo daljnega leta 1851 za kratko pretrgal otroški jok. Toda brez skrbi; nič tragičnega se ni zgodilo, ravno nasprotno. Luč sveta je ugledalo že tretje dete v družini Haus. Po deklici Mathildi in dečku Augustu se je zakoncema Haus rodil še en fantek, ki sta ga poimenovala Anton. Kdo bi si mislil, da bo ta deček nekoč zrasel v prvega moža celotne avstro-ogrske mornarice in nosilca najvišjega mornariškega čina – velikega admirala.

Zgodnje otroštvo
Anton Haus je bil rojen v Tolminu, rodbina pa ni izvirala s tega območja. Antonov oče Josef Mathias Haus je bil rojen v Slovenj Gradcu, kamor se je njegov oče, Antonov ded, preselil iz Spodnje Avstrije, v času vladanja cesarice Marije Terezije (v drugi polovici 18. stoletja), natančneje z območja zgornjega toka reke Enns na območje Spodnje Štajerske, kjer se je dokončno ustalil v Slovenj Gradcu. Antonov oče je služboval kot upravnik na škofijski posesti v bližnjem Šentandražu (nemško Sankt Andrä) v Labotski dolini, na območju današnje avstrijske Koroške. S Koroškega ga je pot vodila v Tolmin, kjer je dobil zaposlitev kot graščinski oskrbnik. Po nekajletnem življenju v Tolminu se je družina, bogatejša še za enega člana, preselila v Belo krajino, kjer je oče Josef Mathias postal posestnik v Bubnjarcih pri Metliki (danes je vasica na hrvaški strani reke Kolpe). Josef Mathias je umrl že leta 1859, ko je bilo Antonu le osem let.

Antonova mati Maria, rojena Walter, je izhajala iz stare šlezijske družine, ki se je iz Freiburga (današnji kraj Swiebodzice na Poljskem) preselila v Olomouc (današnja Češka). Težke življenjske razmere, v katerih se je znašla družina Walter, so prisilile Mario in njeno sestro Mathilde, da sta odšli s trebuhom za kruhom. Iz Češke ju je pot vodila na Kranjsko, kjer sta našli delo pri meniškem redu trapistov v Pleterjah.

Anton Haus je preživel otroštvo v Novem mestu, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Že v mladosti je kazal zanimanje za pomorstvo, saj je rad risal ladje in se kot otrok igral pri mestnem mlinu ob reki Krki. Voda, ki je tako zelo privlačila mladega Antona, pa bi bila zanj skoraj usodna; trenutek nepazljivosti oziroma otroške živosti je bil dovolj, da je Antonu med igro spodrsnilo in da je padel v reko Krko. Močan tok ga je nosil proti mlinskim kolesom, toda na njegovo srečo in na veselje njegovih staršev je bil v bližini neki vojak, stotnik po činu, ki ga je rešil iz vode. Kakšna je bila očetova kazen za mladeničevo nespametnost, ni pomembno, se je pa dogodek mlademu Antonu usidral globoko v spomin. Moč vode je tako na lastni koži spoznal že v rani mladosti, zato je v vsej svoji nadaljnji karieri pomorščaka ravnal preudarno in vselej spoštljivo do sil narave.

Materina sestra Mathilde se je poročila na bližnje posestvo, tako da so njeni otroci imeli stik z bratranci in sestričnami. Štirje Hausovi otroci (Mathilde, August, Anton in Katharina, ki so jo ljubkovalno imenovali Kitty) so se družili s šestimi otroki svoje tete Mathilde in njenega moža Ferdinanda Trenza. Z eno od Trenzevih hčera, svojo sestrično Anno, se je Anton Haus tudi poročil.

Vstop v mornarico
Prvih pet razredov srednje šole je Anton Haus opravil z odliko v Novem mestu, šestega pa je končal v Ljubljani, prav tako z odliko. Kot petnajstletnega dečka, ki se je že sicer zanimal za pomorstvo, je nanj vplivala tudi vest o avstrijskem zmagoslavju v pomorski bitki pri otoku Visu, v kateri je šibkejša avstrijska mornarica premagala tehnološko bistveno naprednejšo italijansko mornarico in ji prizadela hude izgube. Čez tri leta, 1. novembra 1869, ko je bilo Antonu osemnajst let, se je odločil za vstop v mornarico. Z vstopom v cesarsko-kraljevo vojno mornarico (Kaiserliche und Königliche Kriegsmarine) v Trstu je finančno razbremenil svojo družino, saj je država materialno poskrbela za vse potrebe, kot so obleka, prehrana in namestitev.

V prvih dveh letih po vstopu v mornarico je Anton Haus opravil šolanje za mornariškega kadeta. V tem času je služil na fregati Bellona, korveti Minerva in korveti Helgoland. V letu 1871 je kratko služil na oklepni fregati Habsburg, nato pa na topniški ladji Velebit. Kmalu po vstopu v mornarico so se pokazali njegovi številni talenti. Kljub mladosti je deloval odgovorno in preudarno, zato je hitro napredoval znotraj mornariške hierarhije. Konec julija 1873 je tedaj dvaindvajsetletni Anton Haus postal praporščak linijske (bojne) ladje. Leta 1875 je opravil tečaj za topniškega častnika in naslednje leto postal navigacijski častnik na prenovljenem parniku Andreas Hofer. Leta 1879 je služboval na artilerijski šolski ladji Dandolo.

Ulcinjska kriza
Oktobra 1880 je takrat devetindvajsetletni častnik začel enoletno služenje na ladji SMS Prinz Eugen, ki je bila nameščena v zalivu Boke Kotorske. Med tako imenovano ulcinjsko krizo, ko so črnogorske sile zavzele mesto Ulcinj (danes zadnji večji kraj na črnogorski obali pred albansko mejo, slabih sto kilometrov južno od Bokokotorskega zaliva), ki je bilo do takrat pod turško državo, so avstro-ogrske ladje s svojo prisotnostjo demonstrirale moč in pomorsko prevlado v podporo črnogorskemu kralju.

Željan uspeha in poln mladostniške vneme se je devetindvajsetletni častnik trudil dobro opravljati svoje delo in pri tem je bil uspešen, saj ga je opazil sam poveljnik avstro-ogrske eskadre v Bokokotorskem zalivu kontraadmiral Alexander Eberan von Ebernhorst (1829–1914). Poveljnika pa ni navdušilo le njegovo vojaško znanje, temveč tudi poznavanje del italijanskega pesnika Danteja, za katerimi se je navduševal tudi sam kontraadmiral von Ebernhorst. Pripomoglo pa je tudi dejstvo, da je bil Anton Haus razgledan človek, predvsem upoštevajoč njegovo relativno mladost, saj je poleg slovenskega in nemškega jezika govoril tudi italijansko, angleško, portugalsko, francosko, latinsko in grško. Mlademu častniku so dobri odnosi s kontraadmiralom tudi pozneje koristili, saj je leta 1883 von Ebernhorst postal namestnik poveljnika mornariške sekcije vojnega ministrstva (na tem položaju je ostal do leta 1897). Poleg številnih talentov je Haus tudi dobro igral klavir, ki je bil v njegovih poznejših letih, ko je bil na položaju kapitana ladje, njegov zvesti spremljevalec na krovu. O njegovem glasbenem posluhu se je prepričal tudi avstrijski nadvojvoda Karel Štefan, ki je pohvalil Hausovo igranje klavirja. Z nadvojvodo se je Anton Haus seznanil že med šolanjem na mornariški akademiji.

Med morjem in kopnim
Do oktobra 1881 je Anton Haus služil na SMS Prinz Eugen v zalivu Boke Kotorske, nato pa je postal član komisije za opis obale, ki je imela svoj sedež v Trstu. Tedaj tridesetletni častnik je bil imenovan v komisijo zaradi še enega svojih številnih talentov – risarskih sposobnosti. Naloga komisije je bila namreč pripraviti natančne karte avstro-ogrske obale. 1. maja naslednje leto je postal poročnik linijske ladje (Linienschiffsleutnant), opravil pa je tudi tečaj za torpede in zopet začel službovati na morju. Konec aprila 1885 je bil imenovan za samostojnega poveljnika Torpedne ladje XVI.

Zahteven življenjski slog mornariškega častnika se je odražal tudi v njegovem zdravju. Pojavile so se težave z revmatizmom, ki so ga spremljale celo življenje, pa tudi želodčne težave, za katerimi je trpel večinoma v času, ko je bil na kopnem. Po zapisih v njegovem dnevniku so težave z želodcem takrat, ko je bil na ladji, minile.

1. maja 1885 je takrat še ne štiriintridesetletni poveljnik torpedne ladje doživel svojo prvo pomorsko nesrečo. Med vajami v Fažanskem kanalu, le nekaj morskih milj severno od luke v Pulju, je njegova ladja trčila v drugo jadrnico in ji zlomila jambor. Jambor je ob padcu poškodoval ladijskega kurjača, ki pa je k sreči preživel. Nesreča se je zgodila, ker krmar na Hausovi ladji ni pravočasno dojel njegovega ukaza po spremembi smeri, zato sta ladji trčili. Nesreča ni imela večjih posledic za Hausovo nadaljnjo kariero, čeprav je poveljnik puljske baze kontraadmiral Moriz Freiherr Manfroni von Manfort (1832–1889) o dogodku poročal na štab mornarice na Dunaju. Delo v poveljniški sobi na torpedni ladji je bilo tudi sicer vse prej kot enostavno. Temperatura se je lahko povzpela do 40 stopinj Celzija samo od sončnega obsevanja in je bila še višja, ko so kurjači zakurili ladijske kotle.

Na veliki šmaren istega leta se je Anton Haus odpravil na osemmesečno misijo proti Indiji, na kateri je kot navigacijski častnik služil na korveti Frundsberg vse do vrnitve v puljsko pristanišče aprila 1886. Septembra istega leta je spet prevzel službo na kopnem, tokrat na Reki, kjer je na mornariški akademiji kot petintridesetletni častnik poučeval fiziografijo morja, za kar je leta 1890 prejel tudi vojaški zaslužni križec. V tem času je napisal knjigo Osnove oceanografije in morske meteorologije (Grundzüge der Ozeanographie und maritimen Meteorologie), ki je izšla leta 1891.

Zasebno življenje
Prvi četrtek v avgustu 1887 je bil za šestintridesetletnega Hausa in njegovo tridesetletno izbranko pomemben dan, saj sta si takrat obljubila večno zvestobo. Poroka s sestrično Anno Trenz, s katero sta se poznala že od otroštva, ni bila za tiste čase nič neobičajnega. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi. Leto dni po poroki se je na Reki rodil najstarejši sin Otto, ki je postal priznani zdravnik za pljučne bolezni. Pred drugo svetovno vojno je živel v Ljubljani, nato v Celju, nazadnje pa na Dunaju, kjer je leta 1977 umrl. Drugi sin Walter se je rodil leta 1890, vendar je kot enajstletni deček (leta 1901) umrl zaradi bolezni. Leta 1891 rojeni Leo je dočakal starost, po poklicu je bil arhitekt. Najmlajši sin pa je umrl kmalu po rojstvu (leta 1897).

Pot okoli sveta
Po nekajletnem poučevanju na mornariški akademiji na Reki je Anton Haus začutil, da potrebuje spremembo. Na začetku septembra 1890 se je poslovil od svoje noseče žene, ki je takrat nosila njunega tretjega sina, in se odpravil na sedemnajstmesečno jadranje okoli sveta na korveti Saida. Pot je bila lepa, a tudi naporna. Poleg občasnih zdravstvenih težav s stalno prisotnim revmatizmom so ga tudi navdajali občutki domotožja in predvsem odtujenost od svoje družine, ki je bila pol sveta stran. Po vrnitvi domov v letu 1892 je za kratko prevzel položaj v pisarni mornariške sekcije vojnega ministrstva na Dunaju, nato pa je, še istega leta, postal prvi častnik (Gesamtdetailoffizier) na topnjači Narenta.

1. novembra 1894 je bil tedaj triinštiridesetletni Anton Haus povišan v kapitana korvete (Korvettenkapitän), naslednje leto septembra pa je postal prvi častnik na ladji SMS Tegetthoff, ki jo je takrat vodil kapitan linijske ladje Moritz Sachs von Helennau (1844-1933). Ladja Tegetthoff je bila v tem času razpeta med domačim pristaniščem v Pulju in luki v Boki Kotorski, kjer je tudi živela Hausova družina, tako da je lahko kar nekaj časa preživel skupaj z njimi. Istega leta je ladja odplula proti Bližnjem vzhodu kot del mednarodne misije, ki se je odzvala na turški pokol Armencev. Misija je trajala do meseca marca, ko so se razmere v Otomanskem cesarstvu vsaj nekoliko umirile. SMS Tegetthoff se je ravno pravočasno vrnila za poletne manevre, ki so bili vsakoletna praksa mornarice, s katero so preverjali bojno usposobljenost enot za primer oboroženega spopada. Poveljstvo nad manevri je prevzel kontraadmiral Hermann Freiherr von Spaun (1833-1919), ki si je za svojo admiralsko ladjo izbral prav SMS Tegetthoff. Ta odločitev sicer ni bila všeč Antonu Hausu, saj s kontraadmiralom von Spaunom nikakor ni našel skupnega jezika, zato je tudi konec vojaških vaj pričakal z večjim zadovoljstvom kot običajno. Naslednje leto prvega v mesecu novembru, kot je bila praksa glede napredovanja činov v avstro-ogrski mornarici (običajno so bila napredovanja proglašena dvakrat letno – 1. maja in 1. novembra), je bil povišan v kapitana fregate (Fregattenkapitän).

V juniju 1898 je tedaj sedeminštiridesetletni kapitan fregate življenje na ladji zopet zamenjal za nekoliko mirnejše vode dunajske pisarne. Postal je poveljnik Druge sekcije tehničnega mornariškega sveta, toda življenje na kopnem ga je kmalu začelo dolgočasiti. Življenje na kopnem je sicer imelo svoje prednosti, bil je blizu svoji družini, toda ravno ta stalna bližina ga je, v povezavi s krizo srednjih let, ki jo je preživljal, odtujila od družine. Čutil je, da potrebuje čas zase, čas stran od žene oziroma od družine, zato je na začetku januarja 1900 prevzel poveljstvo korvete Donau, na kateri je preživel dobro leto in pol.

Drugo potovanje okoli sveta in težave s klavirjem
Predah od družine je Antonu Hausu sprva dobro del. S korveto Donau je odplul proti Južni Ameriki, vse do obal Peruja, obiskal pa je tudi Urugvaj in Argentino. Pot bi ga morala voditi proti severu, na obisk v ZDA, toda zaradi izbruha boksarske vstaje na Kitajskem je dunajska admiraliteta spremenila ukaze in ladje napotila proti Kitajski. Iz Argentine jih je pot vodila prek Magelanovega preliva proti južnemu Tihemu oceanu, z vmesnim postankom na jugu Čila, kjer pa je imel neprijetno izkušnjo, saj je nekaj mornarjev z njegove ladje dezertiralo. V pomoč pri iskanju pobeglih mornarjev so bile tudi čilske varnostne sile, ki so jih nekaj našle, nekaterim pa je uspelo pobegniti. Pot jih je nato vodila proti severu, kjer so obiskali čilsko prestolnico Santiago, med postankom v mestu pa je Haus izkoristil čas in se z vlakom odpravil na obisk v Bolivijo. 2. januarja 1901 je prejel telegram, v katerem so ga obvestili, da je bil povišan v čin kapitana linijske ladje (Linienschiffskapitän). Obenem je prejel dodatno nalogo – obiskati je moral vsa pomembnejša pristanišča na poti do Kitajske. Obiski ladij so imeli v tistih časih diplomatsko vlogo in so služili krepitvi odnosov med državami ter predstavljali dunajski cesarski dvor v svetu. Anton Haus je ob tem opravljal tudi znanstveno delo, saj je kot navdušen botanik opisoval lokalno rastlinstvo, pri čemer mu je bil v veliko pomoč tudi njegov risarski talent. Med potovanjem si je uspel ustvariti tudi zavidljivo zbirko metuljev. Na začetku marca je pristal v Honoluluju na havajskem otočju. Medtem je s poveljstva prejel nova navodila in novo imenovanje. Boksarska vstaja na Kitajskem je bila končana, zato je dobil nalogo prevzeti poveljstvo nad SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia, ki je bila takrat v Aziji. Konec aprila 1901 je z ladjo SMS Donau prispel v japonski Nagasaki, 8. maja pa je, skupaj s svojim klavirjem in kletko z južnoameriškimi papagaji, zapustil SMS Donau in se vkrcal na Kaiserin und Königin Maria Theresia. S prenosom klavirja so imeli mornarji nekoliko težav, saj se je izkazalo, da so kapitanovi prostori na SMS Kaiserin und Königin Maria Theresia manjši kot na SMS Donau.

Osebna tragedija pusti posledice
V drugi polovici junija 1901 je, zdaj na krovu nove ladje, prispel v Šanghaj. V telegramu je bil obveščen o novi zadolžitvi – imenovan je bil za poveljnika celotnega avstro-ogrskega ladjevja v azijskih vodah. Iz Kitajske ga je pot vodila v Korejo, kamor je prispel 6. septembra. Po kratkem postanku na Korejskem polotoku je že 9. septembra vplul v Vladivostok v Rusiji. V Vladivostoku je dobil spet nov telegram, tokrat z zelo slabimi novicami. Njegov enajstletni sin Walter je konec avgusta umrl. Žalostno vest je Anton Haus prejel vsega petnajst minut pred večernim sprejemom visokih ruskih gostov na krovu Kaiserin und Königin Maria Theresia. Kljub temu je Haus gostil ruske pomembneže in svoje častnike o družinski tragediji obvestil šele po končani večerji, ko so gostje že odhajali na ples, ki je potekal na krovu ene najmodernejših ruskih ladij tistega časa, oklepne križarke Gromoboj. Haus se, razumljivo, ni udeležil večernega plesa, temveč se je umaknil v zasebnost svoje kabine, kjer se je posvetil pisanju pisma svoji ženi. Prisotni častniki so poročali, da se je iz njegovih prostorov slišalo igranje Beethovnove Eroice.

Tudi izjemen mornariški častnik, kot je bil Anton Haus, je bil ne nazadnje le človek. Tragična novica o sinovi smrti je imela nanj velik vpliv, ki je v povezavi s turobnim jesenskim vremenom z malo sonca in s padavinami le še poslabšala njegovo zdravstveno stanje. Poleg telesnih težav, s katerimi se je soočal že poprej, se je tokrat spopadal še z občutki depresije in nemoči, ki so izhajali iz dejstva, da je bil skoraj polovico sveta stran, daleč od svoje družine ter predvsem od žene, ki se je v težkih dneh sinove bolezni morala sama soočati z vsem.

Po dobrem letu in pol na morju, daleč stran od svoje družine in dodatno obremenjen z izgubo svojega sina, je tedaj petdesetletni kapitan začutil potrebo po vrnitvi domov. Želja po samoti, ki ga je gnala na drugo pot okoli sveta, se je umaknila občutkom izgube in osamljenosti. Konec januarja 1902 pa je v telegramu prejel dobre novice – našli so zamenjavo zanj – lahko se je vrnil v domovino.

Se nadaljuje prihodnjo nedeljo …