Ozmerjala ga je z bebcem, mu razložila, da "je lep na dolgočasen način" in se sarkastično opravičila, češ da si ne more vzeti tedna dopusta, da bi se posvetila njegovim pritožbam. Na koncu je zagrozila, da bo odslej, če bo še kdaj v domačem Connecticutu videla avtomobil z registracijo Oklahome (tam jo je policist namreč ustavil), temu nemudoma preluknjala gume. Ženska iz anekdote je Katharine Hepburn, ki se je prigode iz leta 1950 sama spominjala v nekem pismu.

"Pokaži mi igralko, ki ni velika osebnost, in pokazala ti bom žensko, ki ni zvezda."
Katharine Hepburn, "klasična" lepotica, je s svojo osebnostjo in delom v Hollywood vnesla žilavost in hladno eleganco, ki pred tem od filmskih div nista bili zaželeni. Pravzaprav je bila to, čemur bi danes rekli piarovska nočna mora: brez dlake na jeziku je povedala, kaj (slabega) si misli o izkušenejših stanovskih kolegih; vedno je počela točno to, kar si je zamislila: odklanjala je intervjuje in se požvižgala na glamur v času in okolju, ko se je od igralk pričakovalo, da bodo glamurozne 24 ur na dan. Pa je kljub temu že za svoj tretji film (Morning Glory, 1933) dobila oskarja; pozneje so se mu pridružili še trije.

Morda največji pečat na njenem (zasebnem in poklicnem) življenju pa je pustila velika romanca s Spencerjem Tracyjem. Že ko ga je spoznala, je bil (nesrečno) poročen oče dveh otrok - in poročen je ostal do smrti, čeprav sta se s Hepburnovo ljubila dolgih 27 let in skupaj posnela devet filmov.

"Igralski je najbolj neznaten od talentov. Navsezadnje je Shirley Temple to znala pri štirih letih"
Katharine Houghton Hepburn je odraščala pod okriljem premožne in liberalne družine, ki je v dekletu negovala samozavest in samostojnost. Njen oče je bil kirurg in pionir v boju proti spolno prenosljivim boleznim, mati pa sufražetka in glasna zagovornica kontracepcije. Po diplomi je sklenila stopiti v igralske vrste in čeprav so jo več kot enkrat zavrnili, se ni pustila odgnati ("Bojim se, da sem kar predvidevala, da bom slavna.") Prva gledališka vloga ji je prinesla avdicijo in nato še prvo vlogo v filmu: v A Bill of Divorcement (1932) je bila hčerka Johna Barrymora, režiser filma George Cukor je postal (in ostal) eden njenih najtesnejših prijateljev. Pri 84 letih se je teh svojih začetkov spominjala takole: "Že od samega začetka sem imela denar; nisem bila neka revna ubožica. Ne vem, kako bi se izteklo, če bi prišla v New York in bi morala dobiti službo kot natakarica ali kaj takega. Mislim, da mi je uspelo, ampak saj mi je skoraj moralo - vse mogoče prednosti sem imela."

Kljub uspehu pa se je nekaterim recenzentom tistega časa zdela izumetničena in vreščeča. Leta 1933 je njena vrnitev na Broadway v predstavi The Lake - čisti polom - izzvala porogljiv komentar Dorothy Parker, češ da je Hepburnova "zaobjela ves spekter čustev - od A do B". O svoji "komercialnosti" si tudi sama v tistih zgodnjih letih ni delala utvar: "Ljudem se zdim nekako čudna, čeprav ne razumem čisto, zakaj. Seveda imam oglat obraz, oglato postavo in najbrž tudi oglato osebnost, ki marsikoga zbode."

"Če vedno počneš le to, kar te zanima, bo na koncu vsaj en človek zadovoljen"
No, sčasoma so se skoraj vsi ogreli za njen samosvoj slog - pa čeprav je že od začetka tridesetih dalje nosila hlače, kar je v tistih časih veljalo za popolnoma nedamsko. (Mnogo pozneje, leta 1993, se je v nekem televizijskem intervjuju spominjala: "Že zdavnaj sem ugotovila, da so krila brezupna. Vsakič, ko slišim moškega reči, da so mu bolj všeč ženske v krilih, mu pravim: Poskusi ga. Obleci si krilo.") Čeprav sta ji odločitev za hlače narekovala zgolj in samo praktičnost ter neobremenjenost z mnenjem javnosti, je imela tako daljnosežne posledice na oblačenje navadnih smrtnic, da je Združenje ameriških modnih oblikovalcev leta 1986 Hepburnovi podelilo nagrado za življenjske dosežke.

Več njenih zgodnjih filmov (na primer Stage Door iz 1937) danes velja za klasike, takrat pa niso prinašali silnega dobička; leta 1938, po polomiji s filmom Bringing Up Baby, v katerem je ob Caryju Grantu (in leopardu) igrala svobodnjaško dedinjo, je bilo videti, da njena zvezda ugaša; anketa med predvajalci filmov ji je prinesla nelaskavi naziv "strupa za blagajno" (ang. ''box-office poison'"). Okrog je hodila brez ličil, ni marala dajati avtogramov, druženju s soigralci se je izogibala in med ljudmi so krožile zgodbice o njeni aroganci in zaverovanosti vase - vse je kazalo, da jo bo to, da ni pripravljena upoštevati hollywoodskih "pravil igre", stalo kariere. To, da je bila na snemanjih vedno pripravljena, da je obvladala svoje besedilo, temeljito preučila vsako vlogo in prihajala točno, njenih "grehov" očitno ni odtehtalo.

Fortes fortuna adiuvat ali Sreča se nasmiha pogumnim
Toda, namesto da bi nemočno opazovala svoj zaton, je Hepburnova stvari vzela v svoje roke, česar si v časih "sistema studiev" ne bi drznila skoraj nobena igralka: izplačala je studio R. K. O., s katerim je imela pogodbo (in ki jo je nameraval potisniti v film z ne ravno obetajočim naslovom Mother Carey's Chickens). Z igro The Philadelphia Story, ki jo je Philip Barry napisal prav zanjo in katere avtorske pravice je imela (kupil ji jih je ekscentrični milijonar Howard Hughes), se je napotila k Louisu B. Mayerju, glavi studia Metro-Goldwyn-Mayer. Scenarij mu je prepustila pod enim pogojem: ona dobi glavno vlogo, njen prijatelj George Cukor pa bo film režiral. Zaželela si je še Spencerja Tracyja in Clarka Gabla v glavnih moških vlogah; no, dobila je Caryja Granta in Jamesa Stewarta - ter uspešnico, ki je pomenila prelomno točko v njeni karieri.

Sledila je še ena prelomnica: naslednjič je k Mayerju prišla s scenarijem za Woman of the Year, zgodbo o nepričakovani ljubezni med politično kolumnistko in športnim novinarjem. Spet je prosila, ali bi smela igrati s Tracyjem (ki ga ni do takrat še nikoli osebno spoznala) - in tokrat se ji je želja izpolnila.

Uspeh filma Woman of the Year (1942) in ljubezen, ki je vzcvetela med igralcema, sta za seboj potegnila celo vrsto podobnih filmov: v Adam's Rib (1949) sta bila poročena odvetnika na nasprotnih smereh primera; v Pat and Mike (1952) sta bila športni trener in atletinja, ki se vanj zaljubi (film je bil posnet zato, da bi pokazali igralkino atletsko postavo, za katero je celo življenje skrbela z rednim plavanjem, tenisom in golfom).

Ena največjih hollywoodskih romanc vseh časov
Hepburnova je o Tracyju govorila kot o najboljšem igralcu, kar jih je kdaj poznala, in ga primerjala s pečenim krompirjem: konkretna, solidna zadevščina. "On je kot meso in krompir; jaz sem bolj kot nobel francoska sladica, ampak to je precej razkošno, kajne? Raje bi bila meso in krompir." Od njunih "skupnih" filmov velja omeniti še politični drami Keeper of the Flame (1942) in State of the Union (1948) ter seveda Ugani, kdo pride na večerjo (1967), ki ji je prinesel drugega izmed štirih oskarjev. Ker sta igralca svojo zvezo dolga leta skrbno skrivala, z izjemo zadnjih petih let njegovega življenja, nista živela skupaj - pa še takrat sta obdržala vsak svojo hišo. Čeprav je imela njuna zveza vzpone, padce in odmore (med katerimi sta si oba našla nove partnerje, ona med drugim Howarda Hugesa in Johna Forda), je bil Tracy brez dvoma ljubezen njenega življenja. Ko je njegovo zdravje začelo dokončno pešati, je za pet let pustila filmsko industrijo in se posvetila skrbi zanj. Pogreba se iz spoštovanja do družine ni udeležila, filma Ugani, kdo pride na večerjo pa menda sploh ni videla, češ da bi bilo to zanjo preveč boleče - Tracy je namreč umrl le 17 dni po koncu snemanja.

Sicer brez Tracyja pa je Katharine posnela film, ki se ga v zvezi z njo skoraj najpogosteje omenja: v Afriški kraljici (1952) je nastopila ob Humphreyju Bogartu in pod režijsko taktirko Johna Hustona. O tej izkušnji veliko pove že samo naslov njene prve knjige The Making of the African Queen: Or, How I Went to Africa With Bogart, Bacall and Huston and Almost Lost My Mind (1987) - torej, Kako sem z Bogartom, Bacallovo in Hustonom odpotovala v Afriko in skoraj znorela.

Neukrotljiva trmoglavka
Ko se je leta 1969 na Broadway vrnila z muzikalom Coco, je dokazala, da je leta niso obrusila: ko so jo producenti skušali prisiliti, da bi se s pogodbo zavezala temu, da na odru ne bo preklinjala (vloga je namreč predvidevala, da Coco (Chanel) uide "Sranje!", ko vidi, da ljudje ne marajo njene nove kolekcije), se je uprla. "V času, ko je v literaturi, filmih in gledališču vsaka druga beseda kletvica, je prepoved najbolj nedolžne med njimi, bodimo iskreni, tiščanje glave v pesek," je pisala producentom. Na koncu je seveda obveljala njena. (Pozneje je med eno izmed ponovitev predstave nenadoma izstopila iz vloge in nadrla nekoga iz občinstva, ki si jo je drznil fotografirati.)

"Življenje je težko - navsezadnje te ubije"
Že prvi televizijski film (Love Among the Ruins z Laurencom Olivierjem) ji je leta 1975 prinesel emmyja; v sedemdesetih in osemdesetih je nato še večkrat nastopala za televizijo - in pri tem vsakič zatrjevala, da je to zadnjič. Obenem je začela tudi objavljati knjige in članke, ki so bili odlično zrcalo njenega značaja: jedrnati, sistematični, egocentrični in brutalno iskreni (predvsem do sebe). Leta 1994 jo je Warren Beaty iz upokojitve zvabil za vlogo ostarele aristokratinje v filmu Love Affair. Čeprav je tu že mogoče opaziti njeno bolezen - zaradi genetske okvare je ves čas rahlo majala z glavo, kar pa je znala vedno vključiti v svoje like - je kljub opazni krhkosti v tistih nekaj prizorih, ki jih je imela, popolnoma zasenčila soigralce.

V svojem dolgem (junija 2003 je umrla v 97. letu starosti) in plodovitem življenju je Katharine Hepburn uspela preseči tako meje celuloidnega traku kot generacij. Ni bila le igralka, bila je ikona: neustrašna, žilava ženska, ki se ni opavičevala za svoj uspeh. "Absolutno fascinantna sem!" je izjavila v nekem intervjuju leta 1973. Pa še prav je imela.

Ana Jurc