Barcelone si danes brez njegovih zgradb, predvsem pa Parka Güel in Sagrade Familie ne moremo predstavljati, pri tem pa je arhitekt menda umrl kot klošar pod drvečim tramvajem. Sicer poznejša poročevanja pravijo, da se je mesto ob njegovi smrti zavilo v žalost, pa vendar ta žalost ob pogledu na njegovo razigrano arhitekturo ni mogla prav dolgo trajati, saj kar sama sili k nasmehu. Ob sprehodu skozi Barcelono naletimo na mnogo stavb, na pročelju katerih je očitno zapisano, kdo je njihov idejni vodja, verjetno pa najbolj vsakega obiskovalca mesta prevzame Park Güel.

Suha zemlja obdelana v občutek varnosti
Idejo o drugem največjem parku v mestu je Gaudi verjetno dobil na potovanjih po tujini, njegov namen pa je že od vsega začetka ponuditi prebivalcem Barcelone kraj, prepojen z občutkom varnosti. Na poševnem bregu parka je bilo predvidenih 60 trikotnih parcel, ki naj bi jih prodali ljudem z nekoliko večjimi miselnimi težnjami in prizadevanji, kar pa nikoli ni bilo realizirano.

Park so zgradili na nekdanjem območju, imenovanem Muntanya Pelado, v severozahodni Barceloni. Zemlja je bila posušena in neplodna, pravzaprav se je zdelo, da je pomanjkanje vode popolnoma neprimerno rastlinje, ki naj bi ga park premogel. Vendar je španski arhitekt tudi to težavo rešil; strmo gričevnato pobočje je izkoristil za oblikovanje vijugastega zidu, ki je pripomogel k zadrževanju vode. Zid je oblikoval tako, da se vključuje v naravno okolje in ga mestoma okrasil z močnimi barvami, ki so najbolj izrazite na očitnih mestih, kot je vhod.

Pravljični čuvaj
Glavni vhod je obokan z dvema paviljonoma, ki na prvi pogled spominjata na hišici iz kakšnega pravljičnega gozda. Zid in streha sta nepravilnih oblik in sprva dajeta vtis, kot da so ju le s težavo sestavile kakšne nespretne roke. Ko obiskovalec stopi skozi vhod, se sreča z monumentalnimi stopnicami, ki spominjajo na grajska stopnišča iz preteklosti. Stopnice se navzgor vijejo po dveh straneh, ki sta med seboj ločeni z organskimi skulpturami in nizkim zidom in vodijo do osrednjega dela. Pot pred osrednjim delom preseka pošast, pravzaprav varuh parka – kuščar, pokrit s sijočimi mozaičnimi koščki.

Kuščar ima simbolen pomen – predstavlja pitona, varuha podzemnih voda, s čimer je arhitekt namignil na največji zaklad parka. Za kuščarjem se skriva cisterna, ki lahko nosi približno 12.000 litrov vode; zasnovana je bila kot zbiralec deževnice, s katero so oskrbovali suhe predele parka. Naprej po stopnicah stoji še en plazilec, kačina glava, ki ima prav tako simbolen pomen – Gaudi je tukaj namigoval na katalonski grb. Oba plazilca je Gaudí spretno uporabil kot pokrova za cisterno.

Pridih antike
Osrednji del parka se pravzaprav skriva pod glavno teraso na vrhu, ki je obrobljena z "neskončno" klopjo. Pod to gledališko teraso, kjer resnici na ljubo sredi poletja preveč pripeka, da bi se tam predolgo zadrževali, pa se skriva dvorana, polna dorskih stebrov, kar ustvarja vtis grškega templja. Zunanji stebri so skladni z grškim slogom, tanko oblikovani in nagnjeni proti podstavku, kar pri Gaudíju veliko bolj, celo pretirano poudarjeno. Tudi stebri imajo svoje mesto v velikem vodovodnem sistemu, saj služijo kot nekakšen vodovod za zbiranje deževnice.

Tako velika površina namreč zbere veliko količino vode v relativno kratkem času. Stebri so, čeprav so videti zelo masivni, votli, tla "grškega gledališča" pa skrivajo zapleteno notranjo mrežo. So popolnoma ravna, zato voda ne odteka v nobeno smer, in ker niso cementirana, lahko posrkajo vodo, ta pa se shrani v številne zbiralne posode v stebrih.